Cerkev sv. Uršule
Uršlja gora velja med pohodniki za najbolj priljubljeno goro na Koroškem. Čudoviti razgledi se raztezajo na vse strani in ob jasnem vremenu sežejo celo do Triglava. Na vrhu se poleg prijetne koče nahaja najvišje ležeča cerkev v Sloveniji.
Nad zelenim vencem predgorja zadnjega osamelca Karavank, nad severno steno mogočne Uršlje gore, v kotanji pod vrhom stoji mogočna gorska katedrala, cerkev sv. Uršule. Njeno silhueto vidijo popotniki, ki prihajajo iz Ljubljanske smeri od daleč.
Legenda o sv. Uršuli
Po srednjeveški legendi je Uršula živela v Bretanji v 4. stoletju († domnevno 383). Po Zlati legendi se bi morala princesa Uršula poročiti z Aetheriusom, sinom poganskega kralja Anglije. Uršula se strinja, vendar pa določa tri pogoje, ki jih mora ženin izpolniti: V obdobju treh let mora biti prince Aetherius krščen. Ona pa bo s skupino desetih tovarišic in 11.000 drugih devic, romala v Rim. V Rim romajo z ladjo. Tam jih (ni zgodovinsko dokumentirano) sprejme papež Cyriacus in (v nekaterih različicah legende) se papežu pridružijo nekateri škofje in kardinali. V sanjah, se Uršuli prikaže njeno mučeništvo. Na povratku v Köln so vse tovarišice ubili Huni, ki so oblegala mesto. V Uršulo pa se zaljubi princ, poglavar Hunov. Ponudi ji, da jo bo pustil pri življenju, če se poroči z njim. Uršula odkloni njegovo ponudbo in princ jo usmrti s puščico.
V Katoliški cerkvi 21. oktobra goduje sveta Uršula, devica in mučenka.
Nobena svetniška zgodba ni tako skrivnostna, kakor zgodba o devici in mučenki Uršuli z njenimi enajst tisoč tovarišicami. Legenda izvira iz desetega stoletja, ima pa nedvomno zgodovinsko jedro: gre za skupino devic, ki so umrle kot mučenke, najbrž v času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov (na začetku 4. stoletja) in so bile v sedanjem Kölnu žrtve svojega krščanskega prepričanja ali devištva, morda tudi obojega.
Zgodovinarji so skušali že na mnoge načine posvetiti v zgodovinsko temo okrog svete Uršule. Nekateri domnevajo, da so bile te mučenke sestre, neveste in hčere vojakov tebajske legije, ki jih je dal na ozemlju sedanje Švice umoriti Dioklecijanov sovladar Maksimijan. Ali je morebiti bližja resnici kronika, ki poroča, da je bila Uršula prednica nekega samostana pri Kölnu in se je ob času preseljevanja narodov s svojimi redovnicami zatekla za obzidje Kölna in je ob padcu mesta šla raje v smrt kakor v sramoto. Po pripovedovanju v Zlati legendi Jakoba de Voragine je bila Uršula baje hči britanskega kralja. Zasnubil jo je neki anglosaški kraljevič. Dobil bi jo, ko bi se pokristjanil in počakal tri leta, da Uršula s tovarišicami poroma v Rim. Uršula se res odpravi z 11.000 tovarišicami na pot, ko pa se vračajo, jih pred Kölnom napadejo in pomore Huni. Hunski kralj hoče Uršulo za ženo; ker ga ne mara, jo sam z lokom ustreli. Odmeve te legende najdemo v ljudskih pesmih, ki so v visokem srednjem veku nastale na naših tleh.
Drugače je Uršjla gora neke vrste osamelec, zadnja od Karavank. Kot nekakšen vulkan, ki izbruhne sredi nekega prostranstva. Ravno zato, ker je gora osamelec, je iz nje tako lep razgled na vse štiri strani neba. Namreč pogleda ne zakriva nobena druga gora.