Vorančeva pot se prične v centru Kotelj. Pri pošti, nasproti avtobusne postaje, je v parku postavljen bronast kip Pobiča s solzicami, obrnjenega proti Preškemu Vrhu. Kip je delo akademskega kiparja Stojana Batiča in daje centru poleg simbolike tudi lepo, kulturno podobo. (krajša pot, okoli 3 ure hoje).
Potek poti: Ravne – Kotlje – Rimski vrelec – Kotnik – Kogovnik – Ivarčko jezero – Šratnek – Ravne (Čečovje).
Vorančeva pot ima enajst postaj. Vodi nas skozi idiliko koroške narave po hotuljskih postajah Prežihovega življenja. Vmes sta vpeti dve postojanki, ki spominjata na junake njegovih del. Ena izmed postaj je tudi dom njegovega deda. Glede na smer poti si postaje sledijo v zaporedju.
Izvajalec: Milan Kamnik
“Za božedeli lenc! Skri otroke, gašper gre!
Narveči kovnež š’te zeml’e!”
Je z mevtro sried gorice gospodi’ja stava,
ko se z lesa pruote bajte je zibava postava.
Pa zamrmru skuoze ruse je vožnik:
“Čudna rieč, če gašper pejen pride,
za vsak svočaj je v sodo marternik,
za ‘jega bo že dob’r, da le kisu je ‘no da zažge.”
“Dob’r večer, vožnik, mojkršenduš!
S’n pa žajn, da še sline ni od rus,
me neki rekvo je, da grem pod rušo,
grem vožniko, bešt’ja sčivkat š’to kosmato dušo!”
Je Gašper vliv, da še grtanc ni pr’makno,
se naslono je na zid, da se ni spotakno,
Čis’ kriv v hrbet ino rdeč je v očiese biv:
“moj gajžvan duš, štaga ‘es’ha pa še nis’n piv!”
Vožnik je vidu, da je gašper bovn,
svetneči Gašper, grdeh reče povn,
za zb’t vročino lipu al’ kamilč’n čaj:
“fej te bode, š’te čorbe, mošta daj!”
Opovnoče je hotu čikat še tobak,
so zutra prešle gospuod odvezo dat;
pa še pole je klev, ko je župnik šov
pa kuhan’ga potegnu, kejkr je mov:
“vieš, lenc, vzem’ kranc, dvie klamfe pa cepin
pa dvie sekire predi, da nam na tuje stroške hin,
za meno se nobed’n na bo dr’!”
Se Gašper je naslono g’r na pojšter in umr’.
