Smučarska koča – skoraj 70 let po prvi veliki obnovi

Smučarska koča, med domačini ljubkovalno imenovana Smuč’ koča, bo v prihodnjih letih obeležila častitljivo obletnico – skoraj sedem desetletij je minilo od prve večje obnove po drugi svetovni vojni. Njena zgodovina je prepletena z razvojem smučanja, planinstva in družabnega življenja na Koroškem.
Začetki v 30. letih 20. stoletja
Prvo Smučarsko kočo je leta 1933 s prostovoljnim delom zgradilo Ravensko smučarsko društvo. Ker je bila kmalu pretesna za vse obiskovalce, so jo že dve leti pozneje, 1935, povečali. Koča je bila priljubljena prva postojanka na poti proti Uršlji gori in pomembno zbirališče domačinov, pohodnikov in smučarjev. Za kočo je bilo urejeno tudi manjše smučišče, kar je privabljalo tako mlade kot stare. ( Vir: Kamra.si )
Na Uršlji gori je bil cekmošter Franc Zdovc Rožank, pred 1. svetovno vojno. Njegova žena Marija pa je kuhala. Koči so zažgali partizani v 2. svetovni vojni, da ne bi imeli Nemci postojanko na gori. V cerkvi je kupil Franc Zdovc Jezusov oltar, ki je še vedno v cerkvi. Vir . Julijana Krištof.
Obnova leta Smučarske koče 1955
Po drugi svetovni vojni je prvotna stavba začela propadati. Prelomnica se je zgodila leta 1955, ko so s pomočjo Železarne Ravne zgradili novo, večjo in sodobnejšo kočo. Ta obnova predstavlja temelje današnje podobe in je tudi razlog, da danes govorimo o skoraj 70-letnici »nove« Smučarske koče.

Končno sneg… in končno lahko objavim tudi kakšno zasneženo staro fotografijo s koroških koncev.
“Na Smučarsko kočo imajo Ravenčani in drugi iz Mežiške doline izjemno lepe spomine. “Moja generacija je v začetku šestdesetih let, ko smo bili še srednješolci, zelo rada hodila na Smuč‘ kočo – tako smo jo imenovali prav vsi. Ob sobotah so bili tam imenitni žuri, še lepše pa je bilo pozimi, ko smo šli na Smuč‘ kočo s sanmi, tam popili kako okrepčilo za korajžo (čaj s slivovko ali kaj podobnega) in se potem spustili v dolino po trdo zglajeni zasneženi cesti. Veter nam je kar žvižgal okoli ušes! Takrat so bile zime še tiste ta prave in je bilo vsenaokrog obilje snega in ledenih kristalov. Osebnih avtomobilov še ni bilo veliko in ni bilo prav nobene nevarnosti, da bi v trdi zimi prišel zagretim sankačem nasproti kak avtomobil,” se spominja Miroslav Osojnik , ki nam je kot upokojeni strokovni sodelavec muzeja Ravne in pisec besedil za mnoge turistične vodnike po Mežiški dolini priskrbel tudi podatke in stare fotografije Smučarske koče. Marjan Borštner – Majči pa je tja hodil smučat. “Spali smo na skupnih ležiščih na Smuč‘ koči, smučali pa smo na Ošvenu. Prvi dan smo vso opremo nesli na Ošven in smučali do mraka, potem pa nazaj peš na Smuč‘ kočo. Naslednji dan je bilo že bolje, saj nismo več tovorili opreme. Lepo je bilo, še zdaj se vselej ustavim tam, na poti z Uršlje gore,” je povedal Borštner …”
(Vir: Berložnik, 2016. Večer – Spali na Smuč‘ koči, smučali na Ošvenu)
Od propadanja do novega zagona
Koča je skozi desetletja menjala več lastnikov in upravljavcev. Leta 2004 je bila skoraj popolnoma obnovljena in ponovno zaživela kot priljubljena točka pohodnikov in izletnikov. Poseben pečat sta koči dala zakonca Štern, ki sta jo kupila pred osemnajstimi leti. Po smrti moža Ernesta je gospa Milena razmišljala celo o prodaji, a se je odločila nadaljevati zgodbo. Danes skupaj z Daretom uspešno vodi gostinsko in nastanitveno dejavnost.
Danes pa vse klance skor takoj spučejo in lahko samo sanjaš o spustu s sankami… 🙁 Čeprav je menda včeraj na Robindvor bilo nemogoče pripeljat. Dokler ni prišel orač. Spomnim se še ranega otroštva, ko smo se še po Robindvorskem klancu sankali. Ali pa z Grajske bajte. Danes tudi tam na cesti asfalt.
Današnja Smučarska koča
Koča stoji na nadmorski višini 723 metrov na severni strani Uršlje gore, od koder se odpira razgled proti Kotljam, Pohorju, Ojstrici in Kozjaku. Do nje vodi asfaltirana cesta, a mnogi obiskovalci še vedno prisegajo na klasičen prihod peš, denimo s Čečovja po markirani planinski poti, ki jo ureja Planinsko društvo Ravne na Koroškem.

Koča je bila leta 2004 skoraj popolnoma obnovljena, kar ji je vdihnilo novo življenje. Posodobljeni prostori, prenovljena gostinska soba in prijetne nastanitvene kapacitete so ji omogočili, da je ponovno postala priljubljena točka izletnikov in pohodnikov. V letih po obnovi je imela koča več upravljavcev oziroma lastnikov – med njimi tudi podjetje Merx, ki je v določenem obdobju skrbelo za njen razvoj.
Prava prelomnica pa je prišla pred 18 leti, ko sta kočo kupila zakonca Štern. Skupaj sta v kočo vložila veliko truda, časa in ljubezni ter jo spremenila v toplo gostišče, kjer se je vedno čutil domač občutek sprejetosti. Koča je pod njunim vodstvom postala ne le priljubljena točka pohodnikov, temveč tudi prostor druženja in povezovanja lokalne skupnosti.
V notranjosti gostinske sobe so razstavljene stare fotografije in nekaj parov zgodovinskih smuči, ki obiskovalce spominjajo na bogato športno tradicijo. Gostinska ponudba slovi po domačih jedeh na žlico, pogosto pa navdušijo s polnjeno papriko in sveže pečenim rženim kruhom.
Start s sankami je bil na Smu’č koči,ustajli smo se pa šele na Šrotneku, vmes te je pa ene desetkrat v ridi vn zabrisavo 😃 😃 . Pol pa spet hajd nazaj na sani,pa do Žage. 🙂
Po žalostni smrti moža Ernesta se je Milena Štern znašla na razpotju. Dolgo je razmišljala o prodaji koče, saj je skrb za tako pomemben objekt zahtevna in naporna. A koča je pomenila preveč – zanjo, in za vse, ki so se v njej vedno radi ustavili. Zato je sprejela odločitev, da ostane, in danes skupaj z Daretom nadaljuje gostinsko in nastanitveno dejavnost.
Ta osebna zgodba daje Smučarski koči posebno vrednost – ne gre zgolj za stavbo pod Uršljo goro, temveč za kraj, ki ga ohranjajo predanost, vztrajnost in ljubezen do tradicije.
Od leta 2023 je bila Smučarska koča vključena tudi v sistem Booking.com, kar je pripeljalo številne tuje goste – med njimi Italijane, Poljake, Čehe, pa celo obiskovalce z Aljaske.
Koča je odprta vse dni, razen ob ponedeljkih.
- Uršlja gora: biser slovenskih Karavank
- Smučarska koča – skoraj 70 let po prvi veliki obnovi
- Koroška košta: Nova blagovna znamka za hrano, kulturo in ponos Koroške
- Sanacija in novogradnja Kulturnega centra Ravne na Koroškem – Nova priložnost za skupnost
- Raziskovanje lepot Uršlje gore
Izhodišče za raziskovanje Koroške
Obiskovalci, ki prenočijo v koči, se najpogosteje podajo na Uršljo goro ali druge koroške vršace. V bližini so tudi priljubljene točke, kot so Ivarčko jezero, Prežihova bajta ter več spominskih obeležij iz NOB, med drugim Kozarnica in bolnišnica Mirta. Okolica ponuja možnosti za pohodništvo, gorsko kolesarjenje in raziskovanje koroške kulturne dediščine.

Gre za precej redko razglednico iz začeka 20. stoletja, čisto možno, pa da je tudi še starejša.
Prvo planinsko kočo je leta 1912 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo, gora pa je bila s strani planincev obiskovana že tudi pred postavitvijo koče. Čisto možno, da je bilo že v pastirskem stanu moč dobiti okrepčilo in prenočišče. Cerkev sv. Uršule je najvišje ležeča cerkev v Sloveniji (1696 m). Leta 1602 jo je posvetil ljubljanski škof Tomaž Hren.
Razglednico je založil Ignaz Wonko (Prevalje).
(Vir: Škrabec, M. 2009. Slovenstvo na razglednicah.)
Pogled v prihodnost
Smučarska koča je skozi skoraj stoletje postala več kot le planinski penzion – je simbol druženja, športnega duha in koroške gostoljubnosti. Ob skorajšnji 70-letnici prve večje obnove je jasno, da ostaja prostor, kjer se srečujejo spomini preteklosti in nove zgodbe obiskovalcev.
