Volinjak, ki se dviga nad vasjo Leše, je že v davnih, davnih časih buril domišljijo mnogih, ki so prišli v njegovo bližino. Še najbolj pa je vznemirjal tiste, ki so živeli prav blizu.
Pravzaprav ni bila nobena skrivnost, da so si hrib in njegovo notranjost v tistih časih, ko kotlina pod njim še sploh ni bila poseljena z ljudmi, za svoje domovanje izbrale žal žene. Tudi potem ko so se ljudje naselili v kotlini, ko so se na njenih obronkih že pojavile kmetije, žal žene niso zapustile svojega domovanja, ampak so sklenile, da bodo pomagale ljudem, vse dokler jih bodo ti spoštovali in ne bodo motili njihovega življenja.
Ljudje so o njih govorili vse mogoče. Eni so trdili, da so to le prividi, ki niso resnični, drugi so bili prepričani, da so to angeli, ki so prišli iz nebes. Zopet tretji, tistih je bilo največ, so verjeli, da so to duhovi mladih deklet, ki so umrla še pred poroko in jih hrepenenje po ljubezni ni spustilo v nebesa. To so sklepali iz zelo redkih priložnosti, ko jih je kdo ob jasnih svetlih poletnih nočeh okoli kresne noči videl, kako plešejo v mesečini in so njihovi dolgi svetli lasje kakor voda v tolmunu valovili med vejami dreves. Nikoli jih nihče ni gledal dolgo, vsak je takoj zbežal proč, saj so ljudje vedeli, da žal žene nočejo, da jih kdo vidi.
Verjeli so, da bi tisti, ki bi motil njihov način življenja, vse življenje v sebi nosil nemir. Le redki, ki so si jih žal žene same izbrale, so imeli priložnost, da so prišli v stik z njimi. Dolgo let so ljudje in žal žene sobivali skupaj ter se sčasoma navezali drug na drugega. Ta skrivnostna bitja so pomagala ljudem, svetovala so jim in jih varovala, revnim kmetom so povedala, kaj morajo sejati in kdaj, da bodo posevki dobro obrodili, in če so nastale težave pri živini, so jim svetovala, s čim jo je treba krmiti, da bo ozdravela. Ljudem, ki so zboleli, so žal žene povedale, katere rože morajo nabirati in iz njih skuhati čaj. Mladim materam so prerokovale usodo njihovih otrok …
Nikomur niso storile ničesar hudega. Za svoja dobra dela niso terjale nobenega plačila, pričakovale so le mir ter da jih ljudje sprejmejo take, kot so. Posebej pa so želele, da ljudje upoštevajo to, kar so jim svetovale in prerokovale.
Zgodilo pa se je, kar se tako rado zgodi, če je nekomu preveč lepo. Ljudje so se sčasoma preveč navadili nanje in na njihovo pomoč. Polenili so se, postali so brezbrižni, za vsako svojo težavo so pričakovali pomoč žal žena. Nekateri med njimi so postali že kar prevzetni in so hoteli vedno več. Sami niso bili pripravljeni storiti ničesar zase, še manj jih je skrbelo za prijatelje in sosede.
Ženske so postajale vedno bolj ljubosumne in prepirljive, ker so se žal žene večkrat prikazale njihovim možem kot njim. Kadar pa so že prišle v stik z njimi, to se je po navadi zgodilo, ko so rodile in so jim žal žene prerokovale prihodnost otrok, so od njih pričakovale že skoraj nemogoče. Prva si je želela, da bi bil njen sin bogat, druga je hotela, da bi bila hčerka lepša kot sosedova, tretja si je poželela, da se mora hči poročiti najmanj z graščakom.
Pri ljudeh so se porajale vedno bolj nemogoče želje. Dolgo, dolgo so bile žal žene potrpežljive, spregledale so marsikatero človeško napako, a sčasoma so vse bolj spoznavale, da njihovo delo ni cenjeno tako, kot bi moralo biti.
Nekega poletja je bogata mlada kmetica rodila svojega prvega otroka, hčer. Ker si je želela zanjo vse najboljše in ker je vedela, da ob polni luni žal žene rade obiščejo novorojene otroke, je hčerko na jasno poletno noč položila v pleteno košaro in jo postavila k odprtemu oknu. Potem se je skrila za zaveso in čakala, kaj se bo zgodilo.
Vedela je, da bo otrokov jok z vrha hriba priklical vsaj eno žal ženo. Res se ni motila.
Čez travnike, obsijane z mesečino, se je z vrha hriba do hiše spustila bela žena, katere lasje so se kot zlati plameni svetlikali v mesečini. Ko se je kakor nočni metulj v bleščečih prosojnih oblačilih spustila k oknu, je s svojimi lasmi prekrila košaro, v kateri je jokala deklica, in ji zapela skrivnostno uspavanko.
»Odrasla boš v lepo, zdravo dekle, v katero se bo zaljubil fant, ki bo prišel iz daljnih krajev. Ta fant te bo odpeljal na svoj dom, daleč v tuje kraje, kjer bosta srečno in dolgo živela …« Deklica se je začela igrati z njenimi zlatimi lasmi in počasi se je povsem pomirila.
Mati, skrita v bližini, je slišala, kar je žal žena prerokovala njeni hčerki. Naj je bilo njeno prerokovanje še tako lepo in za hčerko dobro, ji ni bilo všeč, da jo bo nekdo odpeljal daleč proč od doma.
Istega leta kot njena hčerka se je namreč na sosednji kmetiji rodil prvorojenec. Bolj kot vse drugo si je mlada mati želela, da bi se njena hčerka poročila prav z njim. Zato ji prerokba, ki jo je slišala, ni bila všeč.
Hitro je stopila iz skrivališča, pograbila košaro s hčerko in jezno rekla: »Ne dam je nikomur drugemu kot sinu sosednjega kmeta. Beži stran in se ne vračaj več k nam!«
Žal žena se je užaljena umaknila, in ko je bila že dovolj daleč, se je obrnila in rekla: »Kar je prerokovano, se bo izpolnilo, čeprav si ti želiš drugače.« Nato je izginila v skrivnostni hrib.
Na pol poti do starodavnega domovanja v globinah hriba jo je dohitela njena prijateljica, ki je bila ravno tako razočarana. Zaupali sta si, kaj sta doživeli.
»Ko sem legla h kmetu v posteljo, da bi mu v spanju svetovala, kdaj naj seje proso in kdaj bob, me je pri tem zasačila njegova žena in jezno zavpila nad menoj: »On je moj, on je moj! Ne dam ga nobeni, četudi ima zlate lase, on je moj! Izgini in se ne vračaj več pod našo streho!« je povedala prva. Druga je rekla: »Tudi mene je zasačila mlada mati in ni bila zadovoljna s tem, kar sem prerokovala njeni hčerki, čeprav sem ji obljubila lepo prihodnost.«
»To se ne dogaja samo nama, tudi druge imajo vedno več pripomb.«
»Ljudje so vedno bolj nehvaležni in sebični,« sta razočarani tožili druga drugi.
Ko sta se vrnili domov, globoko pod zemljo, sta povedali drugim, kaj sta doživeli. In ker ni bilo niti ene, ki bi imela dobre izkušnje z ljudmi, so po dolgem omahovanju sklenile, da bodo zapustile te kraje in nehvaležne ljudi ter se umaknile daleč stran, kjer jih ne bo našel nihče. Tam bodo ostale vse dotlej, dokler se ne bodo ljudje poboljšali in jih bodo hvaležno sprejeli za svoje sosede.
Kar so sklenile, so tudi storile. Odšle so tako na hitro, da so celo pozabile pogasiti ogenj na svojem ognjišču. Celo škratom v podzemlju, ki so zanje kopali premog, so pozabile povedati, kdaj se bodo vrnile, zato ti še vedno skrbijo, da ogenj ne ugasne. Zato se pozimi, ko je mrzlo, iz globin hriba še vedno kadi z njihovega zapuščenega ognjišča.
Od tedaj je ostal le še spomin na žal žene in ostalo je ime hriba Vilinjak. Sčasoma pa so ljudje tudi to prelepo ime popačili in ga spremenili v Volinjak. Tudi zaradi tega, ker so Vilinjak preimenovali v Volinjak, tudi zato ker prepiri, ljubosumje in sovraštvo še vedno prebivajo med ljudmi, se žal žene vse do danes še niso vrnile v svoje nekdanje domovanje.
