Prebivalci Mežiške doline, še zlasti pa Kotelj, ti pravijo zase, da so Kotuljci, so ponosni na svojega rojaka pisatelja Lovra Kuharja ali po njihovo Prežihovega Voranca. Njemu v čast so uredili Vorančevo pot, na kateri si podajata roke kultura in narava.
»Lovro Kuhar je pomenljiva osebnost ne le v krajevnem, ampak tudi v mednarodnem merilu. Njegov pomen presega domača, slovenska merila. V njegovi podobi se dovršujejo vsi vzgibi ljudske duše za osvobojenje. Kotlje so srenja in soseska, ki ima to spoznanje, da je Lovro Kuhar v vsej svoji človeški, politični in umetniški celovitosti velika kulturna bogatija. Ta čudoviti svet, koder poteka spominska pot, je stvarna življenjska pot, povzdignjena v simboliko borbe za svoj svet,« je o Prežihu in njegovi spominski poti zapisal prevaljski rojak, literat, knjižničar, zgodovinar in publicist dr. Franc Sušnik.
Mimo propadajočega Rimskega vrelca, ki je bil včasih turistični biser Kotelj, sedaj pa je daleč od tega, in kjer izvira »kiseva voda«, priporočljiva ljudem s slabo krvjo ter boleznimi srca in ožilja – pri vrelcu se popotnik še vedno lahko odžeja ali vodo natoči v steklenico – pridemo po zložni cesti do naslednje, tretje postaje Vorančeve poti – do kraja njegovega rojstva, v Kot v Podgori. V Kotnikovi hiši se je 10. avgusta leta 1993 rodil Lovro Kuhar. Izvirne rojstne hiše ni več. Sedanji lastniki Trupejevi so jo obnovili in na pročelje vzidali spominsko ploščo, stara hiša pa je ohranjena na posebni tabli ob cesti.
Iz Kota oziroma Podgore se ob potoku Kotuljščica cesta dvigne do naslednjih dveh postaj Vorančeve poti: do Kogla in globače Pekel. Zgodba iz Pekla je znana in doživeto opisana v Solzicah. S Kogla nad Kotljami, kjer so bili Kuharjevi, ki so se pogosto selili, najemniki grajske zemlje je začel Voranc leta 1899 hoditi v osnovno šolo. Poleg Pekla in bregov, na katerih je pasel krave, so naredile nanj močan vtis košate lipe, o katerih piše v Solzicah. V njihovi senci je mladi Voranc leta 1899 opazoval požar, ki je zajel Kotlje. Domačije, kjer so Kuharjevi stanovali, ni več. Ohranjena pa je na slikah, ki jih hranijo sedanji stanovalci Kogla.
Ivarčko jezero, nad katerim je kmetija Ivartnik, ki jo Voranc v romanu Jamnica imenuje Bunk, je šesta postaja Vorančeve poti. Nekdaj cvetoče shajališče ravenskih železarjev in ljudi iz Mežiške doline ter nad njim smučišče Ošven, na katerem so organizirali tekme najvišjega ranga, propadata. Kljub temu prihaja v to čudovito naravno okolje veliko ljudi.
Ostanki gradu Šratnek so sedma postaja Vorančeve poti. Streljaj od nje je cerkvica svetih Mohorja in Fortunata, ki stoji na »turških šancah «, obrambnih okopih, ki so jih v času turških vpadov gradili domačini, da so bili varnejši pred krvoločnimi vsiljivci. Prijazno speljana pot vodi obiskovalca naprej proti Preškemu Vrhu in tudi do Mihevove oziroma Miheljeve in Krautbergerjeve domačije, kjer so za kratek čas gostovali Kuharjevi. Pri Krautbergerju je bila doma Vorančeva mama.
