Nekoč, pred davnimi, davnimi časi so v teh krajih živeli velikani. Bili so visoki vsaj toliko kot najvišje smreke v naših gozdovih. Temu primerno so bili tudi močni, saj so lahko brez težav izpulili smreko s koreninami vred, si jo nadeli na rame in jo odnesli v svoje bivališče, kjer so jo naložili na ognjišče.
Niso si gradili hiš, ampak so v zemljo skopali velikanske jame, v katere so se umaknili poleti, kadar je deževalo, in pozimi, ko je bilo hudo mrzlo. Ko pa je zima minila, so prilezli iz jam in si čez poletje pripravili bivališča na kaki veliki jasi. Možje so hodili na lov in skrbeli, da so imeli kaj jesti, ženske so kurile ogenj, pekle meso, iz kož ulovljenih živali šivale kožuhe, nabirale hrano, nosile vodo iz reke v velikanske kotle, v katerih so kuhale, ob vsem tem pa so varovale še otroke.
Njihovo življenje je bilo vsakdanje in enolično vse do tistega dne, ko so njihovi otroci, ki so se igrali ob reki in postavljali jezove, zagledali majhnega moža, ki je ob reki prišel v njihovo bližino. Začudeno so ga opazovali, kajti še nikoli niso videli človeka, ki jim je bil sicer podoben, saj je imel je prav tako kot oni glavo, roke in noge, a je bil tako majhen, da bi ga lahko brez težav dvignili z eno roko. Ko jih je človek zagledal, se je hudo prestrašil in jim je hotel pobegniti, a eden od otrok se je opogumil, pohitel za njim, stegnil roko in ga nežno prijel ter ga odnesel pokazat drugim.
Velikanovi otroci so staknili glave in radovedno gledali to smešno majhno bitje, ki je krililo z rokami in jim skušalo nekaj dopovedati. Odnesli so ga v bližnji tabor, da bi ga pokazali še drugim. Kaj kmalu so se okoli otrok zbrali vsi, ki so bili ta čas doma. To jih je bilo zanimivo videti, ženske starci in otroci so se spogledovali, opazovali človeka in se med seboj bučno pogovarjali. Manjkali so le
možje, ki so bili na lovu.
Radovedno so si ogledovali človeka ter ugibali, od kod neki je prišlo to bitje, saj so do tistega dne o ljudeh samo slišali, nihče pa jih še ni videl. Človek je bil sprva zelo prestrašen. Na vse pretege se je trudil, da bi se izmuznil iz otroške roke, a se mu ni posrečilo, saj je fant, ki ga je ujel, budno pazil nanj.
Ko je človek spoznal, da mu od otroka, ki ga je držal, in od drugih ne grozi nobena nevarnost, ampak so le radovedni, se je umiril, a še naprej se je trudil, da bi razumeli njegovo govorjenje. A naj so še tako napenjali ušesa, ga niso slišali, še manj pa razumeli. Čez nekaj časa se je neka stara velikanka spomnila, kako bi ga lahko bolje slišala in morebiti celo razumela, kaj jim skuša povedati. Vzela ga je iz otrokovih rok, si ga postavila na dlan, nato pa ga ponesla k svojemu vsaj za človeško oko ogromnemu ušesu.
Človek se je najprej prestrašil, saj se mu je zdelo, kot da stoji pred medvedovo votlino, nato pa je le spoznal, kaj pričakuje velikanka od njega, in je začel v votlino vpiti. Velikanka je začudeno poslušala, kaj ji vpije v uho. Ko je nehal, ga je odmaknila od ušesa. Nekaj časa je molčala, ko pa so jo začeli razburjeno spraševati, kaj ji je vendar povedal, jim je rekla: »Razumela sem ga, razumela, kar mi je povedal. Rekel mi je, da prihaja od zelo, zelo daleč, iz neke daljne, tuje dežele, kjer živi še veliko takih, kot je on. Povedal mi je, da je od tam pobegnil, ker se pripravlja veliko deževje, ko bo dež padal tako dolgo, da bodo narasle reke poplavile ves svet, celo najvišje vrhove gora, tako da se bodo vsi ljudje utopili. Le družina nekega Noeta naj bi ta potop preživela, in sicer zato ker si po naročilu njihovega Boga gradi veliko ladjo, na katero se bodo umaknili oni in po en par od vseh živali, ki živijo na zemlji. To, kar mi je povedal, je njemu zaupal Noetov sin, s katerim sta bila prijatelja. Ker mu je verjel, je sklenil pobegniti od tam, saj je vedel, da ga Noe ne bo sprejel k svojim, ker je imel strogo določeno, koga lahko vkrca na ladjo.
Zato se je odločil, da bo šel daleč, daleč stran ter se povzpel na najvišjo goro, ki jo bo našel, saj upa, da do tja voda le ne bo segla. Našel je že veliko visokih gora, a vedno je nekje v daljavi zagledal še višjo. Tako je prišel tudi v našo deželo, saj so tukaj tako visoke gore, kot jih ni videl še nikjer drugje.« Velikanke in njihovi otroci so se začeli spogledovati. Ženske so bile razburjene, otroci radovedni, govorili so vsepovprek tako glasno, da je grmelo in odmevalo daleč naokoli. Bili so celo tako glasni, da so jih slišali tudi možje velikani, ki so bili na lovu za gorami, ter so hitro prišli domov, da bi videli, kaj neki je v taboru tako glasno. Ko so izvedeli, kaj je vzrok razburjenosti, je njihov poglavar, ki je bil, kot se za poglavarja spodobi, največji in najmočnejši, rekel stari velikanki: »Vprašaj ga, če bo poplavilo tudi naše kraje.« Mož, ki je še vedno sedel na velikankini dlani, si je med pogovorom pokril ušesa, saj so bili njihovi glasovi zanj kot grmenje ob hudi nevihti. Vseeno pa je razumel, kaj želi od njega izvedeti njihov poglavar. Velikanka ga je znova ponesla k ušesu … Mož ji je vpil v uho in ji dolgo nekaj dopovedoval, da so bili vsi navzoči že na moč radovedni. »Povej že, povej, kaj je rekel,« je nestrpno zahteval odgovor poglavar.
»Ta človek pravi, da bo po vsej verjetnosti poplavilo ves svet, saj si drugače ne zna razlagati, zakaj si Noe gradi ladjo, ko pa bi se tudi lahko umaknil s svojimi v gore.« »Torej bo poplavilo tudi naše kraje,« je razburjeno rekel poglavar. Velikani so se zaskrbljeno spogledali. Začeli so se živahno pogovarjati in modrovati, kaj naj naredijo. Velikanka je spustila roko na zemljo in mož je neopazno skočil z nje. Ker so bili velikani zaradi njegovih vesti močno razburjeni, so nanj kar pozabili. Neopazno se je izmuznil in ušel v bližnji gozd. Ko so opazili, da ga ni, je bilo že prepozno. Da bi ga iskali, se jim ni zdelo pametno; le kdo bi ga našel tako majhnega med gostim drevjem. Pa saj ga niti niso želeli iskati, preveč so imeli opraviti s tistim, kar jim je povedal. Vse bolj so bili zaskrbljeni. Poglavar je sklical zborovanje, na katerem je vsak povedal svoje mnenje. Tri dni in tri noči so zasedali, se pogovarjali, premlevali to in ono, a se niso dogovorili ničesar pametnega. Edini so si bili le v tem, da je nekaj treba narediti, saj so človeku verjeli. Nazadnje je poglavar predlagal: »Kaj pa, če bi si tudi mi zgradili ladjo, s katero bi se lahko rešili, ko bo voda poplavila naše kraje?«
Možje so se spogledali, ženske so kimale, otroci pa so bili navdušeni. Nekaj časa so premišljevali, a ker se nihče med njimi ni spomnil česa pametnejšega, so se strinjali s predlogom starešine. Ker pa so bili velikani in ker jih je bilo kar precej, so brez veliko truda ugotovili, da bo morala biti njihova ladja zelo, zelo velika. Biti bo morala, kot se za velikane spodobi, velikanska! Ko so to ugotovili, so tudi vedeli, da bodo za tako veliko ladjo potrebovali velikansko veliko lesa. Sklenili so, da bodo posekali vse smreke, bukve, gabre in hraste in še vse preostalo drevje, ki je raslo naokoli. Vse bodo znosili na kup, in ko bo ta dovolj velik, bodo njih stesali ladjo, ki bo zadosti velika, da se bodo lahko nanjo vkrcali, ko bo nastopilo deževje in bodo reke začele poplavljati. Poglavar je med vse porazdelil delo. Od tistega dne so dneve, tedne in mesece možje podirali drevje, ženske in otroci pa so ga nosili od blizu in daleč. Vso to ogromno količino lesa so zlagali na velikanski kup, ki je iz dneva v dan rasel in rasel ter postal kmalu tako velik kot bližnji hribi. Toda ko so gledali ta kup lesa, se jim je zdel še vedno premajhen, da bi lahko iz njega stesali in zgradili dovolj veliko ladjo, na katero bi se lahko vkrcali prav vsi.
Ob vsem tem delu pa so spregledali, da zlagajo les prav nad svojimi velikanskimi podzemnimi jamami. Kup lesa je rasel in rasel in postajal iz dneva v dan težji in težji … Neke noči, ko so vsi spali na jasi, je nenadoma strašansko zabobnelo, stresla se je zemlja in v velike jame se je ob strašnem hrupu pogreznil ves les. Na tisoče posekanih smrek in drugega drevja je izginilo pod zemljo. Le oblak prahu je še nekaj časa ostal tam, kjer je bila poprej grmada lesa. Velikani so se komajda rešili, da niso tudi sami popadali v velikansko jamo, v katero je izginil les. Ko se je zdanilo, so se zbrali in žalostno strmeli v brezno. Nemočni so spoznali, da z gradnjo njihove ladje ne bo nič, saj so na kup, ki je izginil pod zemljo, znosili vse drevje iz bližnje in daljne okolice in ni ostalo nič, kar bi še lahko posekali. »Kaj bomo pa zdaj?« so se začeli zaskrbljeno spraševati. »Nimamo lesa za izdelavo ladje, uničili smo si tudi zimska bivališča,« so žalostno ugotavljali. Poglavar se je spomnil, kaj jim je povedal človek: »Tudi mi se umaknimo in splezajmo na visoke gore, ki jih vidimo v daljavi, tja gor voda mogoče ne bo segla.« Ker se nihče ni spomnil ničesar pametnejšega, so se na koncu vsi strinjali s predlogom. Še preden so se podali na pot, so zasuli veliko jamo, tako da so vanjo zmetali vso okoliško zemljo, a ko so končali, je za njimi še vedno ostala velika kotanja.
Nato so na hitro pobrali svoje stvari in se odpravili na pot, proti visokim goram v daljavi. Kaj se je zgodilo potem, ne ve nihče. Vemo le to, da je vesoljni potop v resnici bil. Ali so velikani preživeli, ne ve nihče. Gotovo pa je, da se – potem ko so se vode umaknile – niso več vrnili v naše kraje. Za njimi je, tudi to se ve, ostala le velika kotanja, pod katero je bilo zakopanih na tisoče smrek in drugega drevja. Iz njih pa je čez stoletja nastal premog.
