Neke vetrovne jesenske noči se je od daleč, iz tuje nemške dežele, vračal domov na Leše mlad mož. Sedem let je bil v službi mogočnega kralja in bil prekaljen v mnogih bitkah. Čez ramena je imel obešeno usnjeno bisago, v kateri je imel nekaj svojih stvari. V širokem pasu pa je imel zašitih sto zlatnikov, ki mu jih je dal oče bogatega plemiča, ker je le-temu v neki bitki rešil življenje.
Veliko dni je že bil na poti, zato je bil zelo utrujen in komajda je še zmogel hoditi. Le bližina doma mu je vlivala novih moči, da je lahko nadaljeval pot. Ko se je s Podjunske ravnine spustil do reke, ki je tekla po dolini, ga je od doma ločil le še strm greben, ki je obdajal kotlino, v kateri je bil njegov dom.
Bližala se je noč, moral bi si odpočiti, se naspati, a se ni ustavil, preveč si je želel biti čim prej doma. Pot iz doline se je strmo vzpenjala po gozdu, in utrujen, kot je bil, je le z velikim naporom prispel do vrha. Tam se je gozd končal, in svet se je prevesil v kotlino njegovega doma.
Zadihan od napora je nedaleč od steze zagledal podrto drevo. Sedel je nanj, da bi se odpočil, si oddahnil, in nato nadaljeval pot navzdol proti domači hiši. Po nebu so se podili temni, natrgani oblaki, skozi njih je občasno posvetila luna, in čudne, skrivnostne sence so bežale čez travnik in se skrivale v zavetju stoletnih smrek.
Bil je vojak, v mnogih bitkah in bojih se je kalil, a mu vseeno ni bilo prijetno pri srcu, ko je sedel tam. Če ne bi bil tako zelo utrujen, se zagotovo ne bi ustavil. Oči so se mu kar same zapirale, in komaj jih še držal odprte. Nenadoma ga je nekaj zmotilo, v hipu se je zdramil in pogledal pozorneje. Ne, ni se motil. Prav na dnu sedla, nedaleč stran od kraja, kjer je sedel, je zagledal dva skrivnostna svetleča plamena. Lebdela sta nekoliko nad tlemi, krožila drug okoli drugega, se približevala drug drugemu, se nato spet odmikala, ter se znova zbližala in se zlila v enega. To se je ponavljalo … Hotel je vstati, da bi pogledal od blizu, a naj se je še tako trudil, noge ga niso hotele ubogati.
Padel je na kolena, si snel vojaško kapo, sklenil roke in začel moliti za mir trpečim dušam, kot ga je še kot otroka naučila mama. Vedel je, da se plamena pojavljata nad grobom dveh nesrečnih zaljubljencev, ki ju je usoda združila šele po smrti. Zelo dobro je poznal njuno usodo, saj je kot otrok zgodbo slišal od starejših.
Bolj goreče je molil, počasneje sta se plamena premikala in močneje sta gorela ognjena jezika, kot da bi ju razpihal nočni veter. V grozi je utihnil, in skozi šumenje vetra je naenkrat čisto razločno zaslišal najprej ženski, nato še moški glas: »Molite za naju na tem kraju … Molite za naju na tem kraju!« Kot uročen je strmel v čudno svetlobo in z očmi begal naokoli, da bi videl, kdo govori, čeprav je vedel, da glasova prihajata do njega iz globin groba.
Zbral je vso moč, ki jo je še premogel, planil kvišku in stekel proč. Tekel je in tekel in ni se ustavil prej, dokler ni udaril s pestjo po vratih domače hiše. Ko mu je oče odprl, je planil v izbo in se pretresen sesedel na klop … Kmalu so se domači zbrali okoli njega. Veselje ob vrnitvi je skalil njegov prestrašeni obraz, in še preden je objel mater in stisnil roko očetu, jima je s tresočim glasom povedal, kaj je doživel. V naslednjih dneh se je vest o tem, kaj se mu je zgodilo, razširila po vasi in bližnjih krajih.
Ljudje so že prej tisti kraj šteli za svetega, ko pa so slišali za to prigodo, so začeli znova pogosteje obiskovati grob zaljubljencev.
Neke nedelje se je na kraju, kjer so cvetele rdeče vrtnice, znova zbralo veliko ljudi. Začeli so moliti. Sredi molitve se je mala deklica iztrgala mami iz naročja, stopila h grobu, se zastrmela v vrtnice ter dvignila roke v zrak. Vsi navzoči so od presenečenja utihnili.
Deklica je v tišino vzkliknila: »Vidim cerkev, vidim dve cerkvi!« Čez nekaj trenutkov je znova zaklicala: »Vidim dve cerkvi!« Potem se je obrnila in stekla v mamino naročje.
Ljudje so začeli razburjeno ugibati, kaj naj bi to pomenilo. Mati je prestrašena ugotovila, da ima hčerka zaprte oči, kot bi spala. Tresla jo je in se trudila, da bi jo prebudila. Ko ji je to čez čas le uspelo, se deklica ni spomnila ničesar.
»Ali sem spala?« je vprašala. Povedali so ji, kaj je rekla, a se tega ni spomnila.
Od tistega dne so se o tem dogodku pogovarjali v bližnji in daljni okolici, in vsak, ki je prišel od drugod, je najprej izvedel, kaj se je zgodilo. Mož, ki je tisto noč videl nad vrtnicami goreti plamena, je zbral nekaj mož. Skupaj so se odpravili k staremu menihu, ki je živel ob cerkvi pod mogočnim pliberškim gradom.
Ko so posedli za hrastovo mizo, so mu povedali, zakaj so prišli.
Menih jih je pazljivo poslušal, in ker je tudi sam poznal usodo nesrečnih zaljubljencev, jim je verjel vse, kar so povedali. »Bog očitno hoče, da na tistem svetem mestu sezidate dve cerkvi,« jim je resno povedal.
Možje so se začudeni spogledali. Saj so slišali, kaj je rekla deklica, a niso mogli verjeti, da naj bi tam postavili dve cerkvi, ko pa še za eno ni bilo ljudi v kotlini niti v bližnji okolici, kaj šele za dve.
To so tudi povedali menihu. »Ne more biti pomote, to se mora zgoditi,« jih je prepričeval sivolasi bradati starec. »Vse dokler se to ne bo zgodilo, tam ne bo miru.«
Možje so zaskrbljenih obrazov odšli domov. Po poti se je oglasil zdaj eden, zdaj drugi. Prvi je rekel: »Kamenje za gradnjo cerkva bi lahko nalomili na Volinjaku, saj boljšega ni daleč naokoli in več kot dovolj ga je.« Drugi je rekel: »Rade volje ga bom z drugimi, ki imate konje, zvozil do sedla.«
Mož pa, ki je prišel iz vojske, je nekaj časa molčal in premišljeval. Nenadoma se je odločil in jim s tresočim glasom razkril svojo skrivnost. »Možje, nisem vam povedal. Doma imam sto zlatnikov. Ne bo jih dovolj za obe cerkvi, a toliko jih je vendar, da bi z gradnjo lahko začeli. Rad jih podarim, saj s tem denarjem tako ne bi vedel kaj početi. Dobil sem ga, ker sem rešil življenje bogatemu grofovskemu sinu. Njegov oče mi jih je poklonil in rekel, naj jih porabim za dober namen. Kaj je bolj plemenito kot to, da izpolnimo, kar nam je povedala deklica, in sezidamo dve cerkvi.«
Možje so ga odprtih ust poslušali in zmajevali z glavami. On pa je nadaljeval. »Potem ko bomo enkrat začeli z gradnjo, bo gotovo Bog poskrbel, da bomo začeto delo lahko tudi končali.«
Pozorno so ga poslušali. Kimali so in starejši kmet je pripomnil: »Poznam može, ki gradijo cerkev v sosednji dolini. Tudi sam sem jim že pomagal. Kmalu bodo končali. Zaskrbljeni so mi zaupali, da bodo kmalu brez dela; če ga ne bodo našli v bližini, bodo morali oditi v tuje kraje.«
Četrti med njimi, lastnik največjega gozda, je ponudil: »Les za ostrešje bom dal jaz.«
Zadnji, ki je bil z njimi, se je spomnil: »Moja žena in hčerki so odlične kuharice, kuhale bodo in stregle delavcem.«
In tudi drugi so ponudili to in ono. Ko so prišli domov, so imeli že vse glavno dogovorjeno. Zares se je zgodilo tako, kot so se dogovorili.
Prišli so kamnoseki in tesarji, pomagali so vsi od blizu in daleč. Minevali so letni časi, minila so leta in zgradili so prvo in nato še drugo cerkev.
Ko sta bili dokončani, ju je posvetil sam ljubljanski škof, ki se je ravno takrat mudil na Koroškem.
Danes na sedlu nad vasjo stojita dve veliki lepi cerkvi. Prva, večja, je posvečena svetemu Volbenku, druga sveti Ani.
Od tistih časov je minilo že mnogo let. Ljudje so sčasoma pozabili na tiste dogodke in na to, zakaj v tako samotnem kraju, kot so Leše, stojita dve tako veličastni lepi cerkvi.
Le malokdo še ve, da cerkvi stojita na kraju, kjer so nekoč pokopali dva človeka, ki se zaradi sovraštva njunih družin nista smela ljubiti.
