Nekoč, v davnih časih, vsekakor pa mnogo let pred tem, preden so na Lešah sezidali sedanji cerkvi, sta v kraju stala dva samostana. Točno se ne ve, kje naj bi bila, saj od njiju ni ostal niti kamen na kamnu. Morala pa sta stati vsak na enem koncu kotline, tako da se je iz enega samostana videlo drugega.
V enem so prebivale redovnice ali nune, v drugem redovniki ali menihi. Menihi so imeli samostan na prisojni strani kotline in pod njim so imeli vinograd. Na drugi, senčni ali osojni strani kotline so imele samostan nune, ki so na svojih vrtovih gojile zdravilne rastline in zelenjavo. To so bili časi, ko so bile letine dobre, ljudje delavni, tako da se je bogastvo povečevalo in so na večini kmetij v kraju živeli dobro in v blagostanju.
A z boljšim življenjem se je pri nekaterih začela pojavljati tudi zavist, rasla je tekmovalnost, kdo bo imel več, kdo je bogatejši in kdo ima več veljave v kraju. Posebno dve kmetiji, vsaka na enem koncu kotline, sta pri tem izstopali in med njima je sprva neopazno, a vedno bolj očitno začelo prihajati do prepirov, tekmovalnosti in zavisti. Z leti je vse to preraslo v odkrito sovraštvo. Tako eni kot drugi so se trudili, da bi pridobili na svojo stran čim več drugih kmetij, tako da so bili kmalu vsi prebivalci kraja razdeljeni nekako na pol. Eni so podpirali eno, drugi drugo kmetijo, le tu in tam se je našel kdo, ki nasprotovanja ni maral.
Kot po naključju je en samostan stal v bližini prve, drugi pa blizu druge kmetije. Na prvi kmetiji se je kot prvorojenec rodil sin, ki so ga krstili za Volbenka, na drugi kmetiji pa se je kot prvorojenka rodila deklica, ki so ji dali ime Ana. Zgodilo pa se je nekaj, na kar niso bili pripravljeni ne eni ne drugi. Za razliko od njunih staršev Ana in Volbenk nista sprejela sovraštva, ki je tlelo med obema družinama.
Otroka sta rasla, rodili so se jima bratje in sestre, ki pa so vsi po vrsti podedovali vse sovraštvo svojih staršev. Onadva pa sta v svojih srcih ostala čista in se ju mržnja, ki je vladala med družinama, ni dotaknila. Odrasla sta kot dve roži med trnjem.
Nekega sončnega jesenskega dne se je Volbenk podal na sprehod. Bil je tako zamišljen, da sploh ni pazil na to, kam gre. Nehote se je znašel na nasprotnem koncu kotline, v bližini sosednje kmetije, kjer zaradi sovraštva, ki je vladalo med družinama, ni bil še nikoli. Nenadoma je presenečen obstal.
Sredi zelenega, mladega leskovja je zagledal dekle, ki je nabiralo lešnike, ob tem pa tako lepo pelo, da jo je ves zamaknjen poslušal. Še nikoli ni slišal tako lepega petja, še nikoli … Ko je mladenka zapela pesem do konca, se ji je, da je ne bi prestrašil, previdno približal. Podoba mladega dekleta s prečudovitimi, dolgimi, pšeničnimi lasmi ga je tako prevzela, da je kot začaran strmel vanjo. Opazoval jo je, kako je pobirala lešnike ter bila tako zaverovana v delo, da mladeniča, ki se ji je približal, sploh ni opazila, dokler mu ni pod nogami počila suha vejica.
Deklica se je v hipu zdrznila, se zravnala in vzkliknila od strahu ter hotela zbežati. Pohitel je do nje. »Nikar se me ne boj, nič hudega ti ne bom storil,« ji je dejal in jo prijel za roko. »Kdo si?« ga je vprašala in se presenečena zazrla v njegove iskrene oči. Povedal ji je in začutil, da se je zaljubil vanjo. Tistega lepega, sončnega jesenskega dne se je med njima rodila ljubezen na prvi pogled.
Od takrat sta se Ana in Volbenk na skrivaj srečevala. Vse bolj sta koprnela po nadaljnjih srečanjih in tudi po skupnem življenju. Nošena na krilih ljubezni sta se še bolj trudila, da bi zbližala sprti družini, a žal so bili že vsi tako zastrupljeni od sovraštva, da niso hoteli prisluhniti njunim besedam. Ves njun trud je bil zaman.
Pogosta srečevanja mladega para pa niso ostala dolgo skrita. Še pred zimo ju je nekega večera sredi gozda v objemu opazil pastir, ki je v gozdu iskal izgubljeno kozo. Takoj je tekel Aninemu očetu povedat, kaj je videl. Ko je Ana prišla domov, jo je oče poklical predse.
Vznemirjen, razburjen in z jeznim glasom jo je vprašal: »Kje si bila?« »Sprehajala sem se,« mu je odgovorila. »Ni res, videli so te, kako si se objemala z Volbenkom!« je zavpil oče. Ana ni zanikala, ni se hotela zlagati. Pogumno je priznala: »Res je, oče, ljubim ga.« Pokleknila je pred njega in ga s solzami v očeh prosila: »Oče, lepo vas prosim, naredite že konec sovraštvu med nami.« Vendar ne solze ne njene pametne besede očeta niso omehčale. Na vse načine si je prizadeval, da bi hčer prepričal, naj se odpove Volbenku.
»Nikoli, res nikoli ne bom dopustil, da bi se še kadar koli videla, kaj šele da bi blagoslovil vajino ljubezen. Vsi drugi, Ana, samo on ne.« »Oče, nikogar drugega ne bom ljubila.« Oče je trdo udaril po mizi. »Stopi v kot pred križanega in prisezi, da se za vedno odrekaš Volbenku in da nikoli več ne boš govorila z njim!« »Oče, tega ne bom storila. Tega ne morem storiti, ljubezen med nama je močnejša od vsega.« »Če ne boš prisegla, te bom dal zapreti v sobo,« ji je zagrozil oče. Tako je tudi storil in vsi v družini so se strinjali z njim.
Toda Ana je ob dogovorjenem času, ko naj bi se znova srečala s fantom, pobegnila skozi okno.
Srečala sta se na istem kraju kot prvič. Stekla sta si v objem. »Pobegniti sem morala,« je Ana med jokom zaupala Volbenku. »Tudi pri nas so izvedeli za naju. Niti slišati nočejo, da bi katera koli noga z vaše kmetije stopila v našo hišo, kaj šele da bi se poročil s teboj.« »Jaz ne morem živeti brez tebe. Nikoli ne bom ljubil nobene druge.« »Jaz tudi ne.« »Prisežem.« »Prisežem.« »Kaj bova storila, Volbenk?« »Pobegnila bova in si kje v svetu ustvarila svoj dom,« je odločno rekel Volbenk.
Vendar jima pobeg ni uspel. Zasačili so ju, ko sta hotela na skrivaj od doma, in ju s silo zadržali. Ker so tako njeni kot njegovi starši ugotovili, da se ne bosta nikoli odrekla drug drugemu, so ju pod stražo zaprli, njega v moški, njo v ženski samostan. Vrata celic so zaklenili. Ključa od vrat sta ves čas nosila pri sebi mati prednica in opat. Samo enkrat na dan so odprli lino v vratih, skozi katero so jima dali hrano. Le po ena ozka lina, tako ozka, da skoznjo ni bilo mogoče pobegniti, je bila v njuni celici.
Obema je bilo obljubljeno, da bosta takoj izpuščena, če se bosta odpovedala drug drugemu. A ne Ana ne Volbenk tega nista bila pripravljena storiti.
Samostana sta stala drug nasproti drugega in naključje je hotelo, da sta bili obe lini obrnjeni tako, da sta se v redkih trenutkih videla. Kadar je jutranje sonce posvetilo v lino celice, v kateri je bival Volbenk, je Ana lahko videla njegov obraz. Prav tako je večerno sonce posvetilo v Anino celico in tedaj je Volbenk lahko videl njo. Kadar ni bilo sonca, se skozi lino v globino celice ni videlo. Tako sta oba v svojih molitvah vsak dan prosila, naj jima Bog nakloni sončen dan. Posebno jeseni in pozimi je pogosto minilo več dni, ko sta videla samo lino, ne pa drug drugega.
Minevali so dnevi, tedni, meseci … Minila so leta. Na obeh kmetijah so že gospodarili njuni bratje in sestre, starši so jima že umrli, tudi onadva sta se postarala, a zapoved, ki je bila dana in zapisana v samostanski knjigi, je še vedno veljala. In dan za dnem sta še vedno tako kot prvi dan hrepeneče zrla skozi ozki lini čez kotlino proti drugemu samostanu. Vse do tistega zimskega dne, ko se je iz samostanskega zvonika na nasprotni strani kotline oglasil mrtvaški zvon, ki je naznanil, da je v samostanu nekdo umrl.
Lina samostanske celice, kjer je prebivala Ana, je tega dne kljub soncu, ki je posvetilo vanjo, ostala prazna. Ana je umrla. Samo dan pozneje je od žalosti umrl tudi Volbenk.
Ano so pokopali na pokopališču ženskega samostana, Volbenka pa na pokopališču moškega samostana. Le brezimna lesena križa sta označevala njuna groba. Tako bi tudi ostalo, če se ne bi na pomlad zgodilo nekaj nenavadnega…
Brez da bi ju kdo posadil, so iz njunih grobov zrasle čudovite vrtnice, ki so kmalu zacvetele z nadvse rdečimi cvetovi. A ne samo to, vrtnice z Aninega groba so se nagnile v smer, kjer je bil pokopan Volbenk, in vrtnice z Volbenkovega groba so se nagnile k Aninemu. Redovnice so se trudile in skušale vrtnicam preprečiti, da bi rasle v smer groba na sosednjem samostanskem pokopališču. Tudi redovniki so poskušali vrtnice zravnati, a ne redovnicam ne menihom to ni uspelo. Zvečer so jih zravnali, zjutraj pa so bile znova nagnjene ene proti drugim. Sčasoma so redovnice in redovniki spoznali, da je taka Božja volja.
Nekoč pa so za nasvet vprašali starega popotnega meniha, ki se je na romanju ustavil v samostanu menihov. Razložil jim je, da bodo vrtnice tako rasle, vse dokler ne bodo Ano in Volbenka pokopali v skupni grob. Kmalu se je to razvedelo tudi po okolici in vse več ljudi je zahtevalo, naj ju pokopljejo skupaj.
Končno so se temu uklonili tudi novi gospodarji obeh kmetij. Sovraštvo v njihovih srcih namreč ni več gorelo z močnim plamenom, ampak je le še tlelo. Tistega dne, ko so Ano in Volbenka pokopali v skupni grob, se je na sedlu nad kotlino zbralo veliko ljudi, in tedaj sta si nova gospodarja prvič spet podala roko. Na ta dan so bili vsi prebivalci eno v mislih in molitvi. Volbenk in Ana sta bila končno skupaj.
Ko je prišla pomlad v deželo, so iz njunega groba zrasle rdeče vrtnice, ki so se kmalu prepletle med seboj v velik, čudovit grm, ki se je kot ognjen jezik vzpenjal proti soncu. Vest o tem izjemnem grobu in veliki, prepovedani ljubezni se je kmalu razširila daleč naokoli. Iz vseh koncev so prihajali ljudje na grob, da bi videli cvetoče vrtnice neizpolnjene ljubezni.
Minila so dolga leta. Prišlo je leto, ko je v moškem samostanu umrl zadnji menih, in prišlo je leto, ko so zadnje redovnice zapustile svoj samostan. Vinograd pod samostanom, ki so ga menihi skrbno negovali, in lepo urejeni vrtovi nun so začeli zaraščati s plevelom. Oba samostana sta začela propadati. Tu in tam je odpadel kak kamen, streha je začela puščati, okna so nemo in žalostno strmela v kotlino.
A na sedlu nad kotlino, tam, kjer je bilo pokopališče, so vsako poletje na grobu Ane in Volbenka vzcvetele krvavo rdeče vrtnice. Nihče jih ni negoval, nihče ni skrbel zanje, vendar se je zdelo, da so neuničljive. Občasno je kak tujec zastal na sedlu, začuden nad to nenavadno lepoto. Kdor je poznal zgodbo, si je utrgal cvet v spomin na nesrečno ljubezen, ki še po toliko letih ni utonila v pozabo.
