30 let: Brisanje življenj industrijskih delavk in delavcev

30 let: Brisanje življenj industrijskih delavk in delavcev

Trideset let po osamosvojitvi Slovenije mineva tudi dvanajst let od stečaja oblačilne tovarne Mura in osemnajst let mojega spremljanja zgodb in življenj ljudi, ki so živeli s to tovarno.

Delavske zgodbe so bile pred osamosvojitvijo kot tudi v letih po njej med gradniki družbe, a se jih je v zadnjih tridesetih letih izrinjalo, zanemarjalo, nato še zasmehovalo, poniževalo in utišalo. S tem smo izgubljali vsi kot družba. Brez vpogleda v njihove izkušnje in tega, kar se jim je zgodilo ter kako so to doživeli, ne moremo razumeti celote slovenske osamosvojitve in desetletij tranzicije ter transformacij. Doživljanje industrijskih delavk in delavcev, tudi zgodbe iz Murine tovarne, je treba vključiti v jedro družbenih razprav ter razmislekov o naših prihodnjih izzivih.

*

“Brez Mure tod ni nič, brez Mure še Mura ne bi tekla,” je leta 2009 upokojena Murina delavka Ana Plej nekaj mesecev pred stečajem v oblačilni tovarni povedala novinarju Dnevnika. Opozorila je na pomen obrata v okolju in v življenjih ljudi. Njena izjava, kot spomini številnih drugih industrijskih delavk ter delavcev na tovarne v Sloveniji, kaže, kako je socialistična industrijska modernizacija z osebnimi angažmaji zaposlenih, z njihovo samodisciplino in odrekanjem gradila življenjski prostor. Sodobni procesi postsocialističnega in neoliberalnega preoblikovanja so res močno sooblikovali spomine na socialistično tovarno, vendar gre paziti, da spominov ne interpretiramo zgolj kot sodobne preživitvene strategije ljudi in načina, kako se spopadajo s sodobnimi spremembami. Tovarna Mura je primer nekoč uspešnega obrata, ki je več desetletij vzpostavljal in sooblikoval družbene odnose, vizije in aspiracije ter globoko zaznamoval regijo in več generacij ljudi.

Mura, ki je bila leta 2009 prisiljena v stečaj, je imela v Sloveniji posebno mesto, prav tako je imela poseben odnos do tovarne in stečaja politika. A vendar travmatičnega doživljanja Murinih ljudi ob propadu tovarne ne gre pripisati zgolj Muri in Prekmurju. Bilo je širše, najdemo ga tudi v drugih nekdanjih industrijskih mestih, povezano je z zgodovinsko zaznamovanimi procesi – s kulturnim vrednotenjem dela v družbi, s socialistično industrijsko modernizacijo in s sodobnim družbenoekonomskim preoblikovanjem.

Od leta 2002 spremljam doživljanje upokojenih, še zaposlenih in brezposelnih delavk in delavcev ter nekaterih drugih ljudi v tekstilnih tovarnah po Sloveniji, proučujem njihove spomine in doživljanje strukturnih sprememb. Dolgo sem iskala interpretativni okvir, s katerim bi lahko zajela globoko občutene pomene tovarne in intenzivne odzive ljudi ob njenem propadu, interpretativni okvir, ki delavk in delavcev ne odpiše kot zgolj čustveno nostalgičnih subjektov ter ne reproducira prevladujoče družbene predstave o njih. Spomine na socialistično preteklost se v javnosti razlaga enoznačno, ujeti so med politično obsojanje in oznake nostalgičnega hrepenenja. Spomine industrijskih delavk in delavcev se večinoma povezuje predvsem z drugim ali pa so njihove pripovedi v celoti odsotne.

Pripovedi o izgubi in propadu so močno zaznamovale življenje mojih sogovornic in sogovornikov. Ljudje so pripovedovali o izčrpavanju in prevari, o dezintegraciji skupnosti, o izgubi tovarniške in družbene pripadnosti, avtonomije, družbene vrednosti in poškodovani samopodobi. Stečaj tovarne je pomenil več od finančne izgube oziroma izgube delovnega mesta. Ni zarezal zgolj v poklicno identiteto ljudi, temveč v njihove osebnosti. Delavke in delavci so ga doživljali kot razvrednotenje njih samih – kot subjektov, ljudi, vrednih spoštovanja.

Takšnega doživljanja ne gre individualizirati niti ga ocenjevati z vidika sodobnih paradigem, da gre denimo za neprilagodljivost ljudi. Konkretno doživljanje poziva, da pogledamo v družbeno ozadje in iščemo odgovore, zakaj je bilo tako.

Struktura občutenja industrijskega delavstva

V Sloveniji sem dolgo opažala vrzel v proučevanju izkušenj industrijskih delavk in delavcev, njihovih sodobnih in preteklih izkušenj. V zadnjem času je nekoliko naraslo zanimanje za njihove spomine in doživljanje. V akademskem svetu je to opaziti predvsem med mlajšo generacijo študentk in študentov, katerih starši oziroma bližnji sorodniki so sami izgubili službe v tovarnah. Nekoliko več zanimanja za to temo je v muzejih, predvsem krajevnih in pokrajinskih, ter med kulturniki. Vendar pa se predstavitve redko osredotočijo na občuteno doživljanje ljudi oziroma to problematizirajo. Prikazi industrijske dediščine težijo k objektivni predstavitvi, beležijo zgodovinske dosežke, denimo gradnjo tovarniških prostorov, modernizacijo, gradnjo stanovanj in podobno.

Vprašanje o mestu industrijskega delavstva v muzejih ostaja povezano s sodobno politizacijo preteklega socialističnega sistema in marginalizacijo delavstva. Odnos do polpretekle socialistične izkušnje dela v industriji v Sloveniji zaznamuje sodobna politizacija preteklega časa oziroma sodobni družbenoekonomski odnos do socializma in socialistične Jugoslavije. Z ekonomskega vidika se na socialistično industrijsko izkušnjo gleda kot na neuspeh, v retrospekciji z vidika zmage kapitalizma nad socializmom. Zaradi tega v dediščinskih diskurzih redko srečamo osrednje akterje socialistične industrializacije – industrijske delavke in delavce. V ospredju so zgodbe uspešnih podjetnikov iz časa pred drugo svetovno vojno oziroma blagovne znamke, kar ima interes utemeljiti kontinuiteto med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo ter okrepiti lokalno in nacionalno identiteto.

Drugi problem dediščinskih diskurzov je, da so večinoma osredotočeni na materialno kulturo in ne na zgodbe ter občutja ljudi. Najpogostejša subjekta, na katera se osredotočajo projekti industrijske dediščine, sta material – železo ali ruda – in tovarna – zgodovina podjetja kot poslovnega subjekta in arhitekturni prostor. 

V Sloveniji je ohranjanje številnih industrijskih objektov težavno tudi zaradi privatizacije in odnosa lastnikov do teh prostorov. Država je namreč takšno skrb v večini primerov prepustila zgolj lastnikom. Dodatni problem dediščinskih razprav je, da kažejo dokončnost industrijskih procesov po modelu linearnega razvoja. Navidezno ostajajo ločene od ekonomskega in političnega konteksta, od družbenih napetosti in konfliktov. Socialistična industrijska izkušnja v Sloveniji pa vseeno še ni dokončana, marsikje še deluje, opozarja tudi Tanja Petrović. Če ne drugače, kot izkušnja izgube.

Zgodba o Murinem propadu po neoliberalni logiki oziroma v sodobnem transnacionalno organiziranem kapitalizmu ni presenetljiva. Transnacionalna podjetja selijo proizvodnje v države s poceni delovno silo – večinoma v države tako imenovanega svetovnega juga, njihovi centri pa se v državah tako imenovanega svetovnega severa ukvarjajo z razvojem inovacij, s trženjem in z oglaševanjem ter s prodajo. Vendar te razlage delegimitirajo delavske afekte in njihovo doživljanje. Industrijska izkušnja delavk in delavcev zajame čustveno nabite interpretacije tovarniških zgodb in kliče po refleksiji.

Sociologinja Jackie Clarke je z analizo propada podjetja Moulinex v Normandiji pokazala, kako pomembna je interpretacija propada tovarne v družbi. Zgodba o prevari v podjetju Moulinex je namreč vztrajala v središču pozornosti javnosti in še dolgo po stečaju ni šla v pozabo. Raziskovalka je opozorila na pomen družbenega prepoznanja prevare in razlastitve delavk in delavcev, družbenega prepoznanja zloma tovarne, ki se ne kaže zgolj kot neizogiben rezultat neosebnih zgodovinskih sil, ter tiste, ki so bili ob tem najbolj prizadeti, umešča v preteklost. V Sloveniji pa za to ni bilo prostora. Uradne reprezentacije so izgubo delavk in delavcev prikazale kot tragedijo, a hkrati del neizbežnega zgodovinskega gibanja in depolitizirane zgodbe deindustrializacije.

Številni avtorji v mednarodnem prostoru poskušajo globoko občuteno doživljanje družbenih sprememb deindustrializacije zajeti s konceptom strukture občutenja, ki ga je skoval Raymond Williams. Poudaril je občutenje generacije. Koncept nam pomaga razumeti, kako ljudje doživljajo svet okoli sebe, tudi pretekli svet, ki je izginil, a ga še vedno cenijo in uporabljajo za svoj razlagalni okvir. Gre za žalovanje zatona pretekle “strukture občutenja” določene generacije zaradi prepoznanja, da so marginalizirani njihovo znanje, ideje, verovanje in pogledi in da ti nimajo pomena za naslednje generacije. Prav zato bi bilo pomembno zajeti strukturo občutenja industrijskega delavstva ter njegovo sporočilo za naslednje generacije.

Konec tovarne je občuten kot nekaj absolutno dokončnega. Prostori, ki so jih ljudje ustvarjali in gradili, danes izginjajo. “To je nekoč živelo, to je bila energija. To je bil pojem razvoja na vseh področjih. In najvišje kvalitete!” je vzneseno in s široko odprtimi rokami pripovedovala Suzana Krčmar. Takoj na začetku, ko sva se srečali, je rekla, kako zelo je zanjo pomembno, da lahko pove Murino zgodbo s svojega vidika in “tako preda dediščino naprej”. Murina zgodba zanjo ni bila zgolj zgodba o proizvodnji, ki je ni več, temveč zgodba o življenju, ki ga ni več.

Odsotnost teh zgodb, interpretacij, pomenov in afektov iz javnega prostora in iz prostorov spomina, skupaj s porušenimi in propadajočimi tovarniškimi zgradbami, briše del zgodovine. To odsotnost zgodovine še živi ljudje doživljajo kot brisanje svojega dela in angažmaja. To doživljajo kot brisanje dela svojih lastnih življenj.

* Besedilo je izsek članka, objavljenega v  reviji Borec, št. 787–789. Objava je nastala v sodelovanju z založbo Sophia.

Priporočamo tudi:

30 let posledic izvirnih grehov slovenskega državljanskega režima. O njihovi relevantnosti tudi za danes piše Sara Pistotnik.

Zero Image

30 let: Brisanje življenj industrijskih delavk in delavcev

Preberite izvorno novico na 30 let: Brisanje življenj industrijskih delavk in delavcev >

Interdiskont.si | Ponudbe meseca