Problem državljanske poslušnosti V ozadju »kognitivne vojne« NATA Litva: »Politika odkrito navija za smrt necepljenih«

Problem državljanske poslušnosti V ozadju »kognitivne vojne« NATA Litva: »Politika odkrito navija za smrt necepljenih«

Govor Arthurja Zinna, 1970, iz publikacije Zinn Reader, Seven Stories Press, dele govora je prispeval Howard Zinn

Prevod: mag, Bernarda Baša

Začenjam z domnevo, da je svet postavljen na glavo, da so vse stvari narobe, da so napačni ljudje v zaporu in napačni ljudje na prostosti, da so napačni ljudje na oblasti in napačni ljudje brez oblasti, da je bogastvo v tej državi in po svetu razdeljeno na tak način, da to preprosto ne zahteva samo majhne reforme, ampak drastične prerazdelitve bogastva.

Začenjam z domnevo, da nam ni treba veliko reči o tem, saj je vse, kar moramo storiti, to, da razmišljamo o položaju sveta danes in spoznamo, da so vse stvari postavljene na glavo. Daniel Berrigan je v ječi – katoliški duhovnik, pesnik, ki nasprotuje vojni – in J. Edgar Hoover je svoboden, vidite. David Dellinger, ki že ves čas nasprotuje vojni in je uporabil vso svojo energijo in strast proti njej, je v nevarnosti, da bo šel v ječo. Ljudem, ki so odgovorni za My Lai masaker, se ne sodi; oni so v Washingtonu na različnih funkcijah, vodilnih in podrejenih, ki imajo opraviti s sprožitvijo masakrov in jih presenetijo, ko se zgodijo.

Na državni univerzi v Kentu so bili štirje študenti ubiti s strani Narodne Garde in obtoženi so bili študenti. V vsakem mestu te države, ko pride do demonstracij, so protestnikiki, ne glede na to, ali so demonstrirali ali ne, in naredili, napadeni s palicami in potem aretirani, da so oni napadli policiste.

Če ne mislite, če samo poslušate TV in berete stvari, ki jih pišejo učenjaki, dejansko pričnete misliti, da stvari niso tako slabe ali da so samo majhne stvari narobe. Po nekem času izgubite svojo perspektivo. Toda morate se malo odmakniti in potem priti nazaj ter pogledati na svet in potem ste zgroženi. Torej moramo začeti s to domnevo, da so stvari res obrnjene na glavo. In naša tema je na glavo obrnjena: državljanska poslušnost.

Takoj. ko rečete, da je tema državljanska nepokorščina, rečete, da je naš problem državljanska nepokorščina. To ni naš problem … Naš problem je državljanska pokorščina.

Naš problem je število ljudi po vsem svetu, ki so ubogali diktate voditeljev njihovih vlad in šli v vojno, in milijoni so bili ubiti zaradi te ubogljivosti. In naš problem je ta scena v Vse je bilo tiho na zahodni fronti, kjer šolski fantje v vrsti odmarširajo v vojno. Naš problem je, da so ljudje pokorni po vsem svetu, ob revščini in stradanju in neumnosti in vojni in krutosti. Naš problem je, da so ljudje pokorni, medtem ko so ječe polne majhnih tatov, hkrati pa veliki tatovi vodijo državo. To je naš problem.

To prepoznamo v nacistični Nemčiji. Vemo, da je bila tam problem pokorščina, da so ljudje ubogali Hitlerja. Ljudje so ubogali, to je bilo narobe. Morali bi izzivati in se upreti; in če bi mi bili tam, bi jim pokazali. Celo v Stalinovi Rusiji lahko to razumemo; ljudje so ubogljivi, vsi ti čredi podobni ljudje.

Toda Amerika je drugačna. Tako smo bili vzgojeni. Še vedno slišim to odzvanjati v izjavi gospoda Frankela: odkljukaš eno, dve, tri, štiri, pet, … krasnih stvari o Ameriki, ki jih nočemo preveč motiti. Toda, če smo se kaj naučili v zadnjih desetih letih, je to, da te krasne stvari o Ameriki, niso nikoli bile krasne.

Bili smo ekspanzionistični in agresivni in zlobni do drugih ljudi od samega začetka. In bili smo agresivni in zlobni do ljudi te države in razdelili smo bogastvo te države na zelo nepravičen način. Nikoli ni bilo pravice na sodiščih za revne, črne in radikalne ljudi. Kako naj se zdaj hvalimo, da je Amerika poseben kraj? Ni tako poseben. Res ne.

No, to je naša tema, to je naš problem: državljanska poslušnost. Pravo je zelo pomembno. Govorimo o poslušnosti do prava: prava, te čudovite iznajdbe modernih časov, ki jo pripisujemo zahodni civilizaciji in o kateri ponosno govorimo.

Vladavina prava, oh, kako čudovito, vsi ti tečaji v zahodni civilizaciji po vsej državi. Se spomnite tistih grdih starih časov, ko je ljudi izkoriščal fevdalizem? Vse je bilo grozno v srednjem veku, toda zdaj imamo zahodno civilizacijo, vladavino prava. Vladavina prava je regulirala in maksimirala nepravičnost, ki je obstajala že pred njo; to je tisto, kar je naredila vladavina prava. Začnimo gledati na vladavino prava realno, ne s tisto metafizično samozadovoljnostjo, s katero smo jo pregledovali pred tem.

Medtem pa je vladavina prava pri vseh narodih sveta ljubljenka voditeljev in kuga za ljudi, kar bi morali začeti spoznavati.

Te nacionalne meje moramo preseči v našem razmišljanju. Nixon in Brežnjev imata veliko več skupnega eden z drugimi kot imamo mi z Nixonom. J. E. Hoover ima veliko več skupnega z vodjo Sovjetske tajne policije kot pa z nami. Mednarodna predanost zakonu in redu je tista, ki povezuje voditelje vseh držav s tovariško vezjo. Zato smo vedno presenečeni, ko se dobijo skupaj – smehljajo se, si podajajo roke, kadijo cigare, resnično se imajo radi, ne glede na to, kaj rečejo.

Sprašujemo se: Kaj, če vsak izmed nas ne bi ubogal zakonov? Toda boljše vprašanje je: Kaj, če bi vsak izmed nas ubogal zakone? In do odgovora na to vprašanje je veliko laže priti, ker imamo veliko empiričnih dokazov o tem, kaj se zgodi, če vsak izmed nas uboga zakon ali celo, če večina ljudi uboga zakon. In vsi ga, celo jaz se moram boriti, ker so to vnesli v moje kosti v zelo zgodnjem otroštvu, ko sem bil skavt. En razlog, zakaj spoštujemo zakon, je njegova ambivalentnost. V modernem svetu imamo opravka s frazami in besedami, ki imajo več pomenov, npr. nacionalna varnost. O, da, to moramo narediti za nacionalno varnost! Torej kaj to pomeni? Čigavo nacionalno varnost? Kje? Kdaj? Zakaj? Ne potrudimo se, da bi si odgovorili na ta vprašanja ali jih celo vprašali.

Pravo skriva veliko stvari. Pravo je Listina o pravicah; dejansko je to tisto, na kar mislimo, ko razvijamo našo poslušnost zakonom. Pravo je nekaj, kar nas ščiti; pravo je naša pravica, pravo je Ustava. Dan Listine o pravicah, tekmovanja v esejih, ki jih sponzorira Ameriška legija naše Listine o pravicah, to je pravo. In to je dobro.

Toda obstaja še en del prava, ki ne vznemirja: zakonodaja, ki je šla čez mesec za mesecem, leto za letom, od začetkov republike; ki alocira resurse države na tak način, da ustvarja nekatere ljudi zelo bogate in druge zelo revne in še vedno ti drugi plezajo ,kot nori za tisto malo, kar je ostalo.

To je pravo. Če greste na pravno fakulteto, boste to videli. Lahko ga kvantificirate s tem, da štejete velike, težke knjige o pravu, ki jih ljudje nosijo okrog s sabo in vidite, na koliko od teh knjig piše “ustavne pravice” in na kolikih piše “lastnina”, “pogodbe”, “odškodninske pravice”, “pravo korporacij”. Največ je tega drugega prava.

Začelo se je že dolgo nazaj. Kdaj je bila prvič sprejeta Listina o pravicah? Se spominjate, v času prve Washingtonove administracije? Velika stvar. Listina o pravicah sprejeta! Veliko vznemirjenje. Ob istem času je bil sprejet tudi Hamiltonov ekonomski program. Krasen, tih, denar bogatim – malo poenostavljam, ampak ne preveč. Hamiltonov ekonomski program je to začel. Lahko potegnete ravno črto od Hamiltonovega ekonomskega programa do dovoljenja za izčrpavanje nafte in do odpisa davkov za korporacije. Skozi celo pot – to je zgodovina.

Listina o pravicah objavljena, ekonomska zakonodaja neobjavljena.

Toda red, ki temelji na zakonu in na prisili zakona, je red totalitarne države in neizbežno vodi ali v popolno nepravičnost ali v upor, eventualno z drugimi besedami, v zelo velik nered.

Vsi smo zrasli s pojmom, da je pravo sveto. Mater Daniela Berrigana so vprašali, kaj misli o tem, da je njen sin prekršil zakon. Zažgal je osnutke zapisov, enega izmed najbolj nasilnih dejanj v tem stoletju, da bi protestiral proti vojni, in za to, je bil obsojen na zapor, kot pač morajo biti obsojeni kriminalci. To so vprašali njegovo mater, ki je bila v svojih osemdesetih letih, In pogledala je naravnost v oči tistega, ki jo je spraševal ter rekla:” To ni božji zakon.” Zakona ni ustvaril Bog, ampak Strom Thurmond. Če si predstavljate posvečenost in ljubkost in poslušnost zakonu, poglejte zakonodajalce po vsej državi, ki sprejemajo zakone. Prisostvujte sejam državnih zakonodajalcev. Prisostvujte Kongresu, ker so to ljudje, ki sprejemajo zakone, ki naj bi jih mi spoštovali.

Vse to je narejeno s takšno primernostjo, da se delajo norca iz nas. To je problem.

V starih časih so bile stvari zmedene; nisi vedel. Sedaj veste. Vse je tam v knjigah. Sedaj gremo skozi ustrezen postopek. Sedaj se dogajajo iste stvari, kot so se dogajale prej, razen, da gremo zdaj skozi ustrezne postopke.

V Bostonu je policist vstopil na oddelek bolnišnice in petkrat streljal na črnega moškega, ki je vrgel brisačo k njegovi roki, in ga ubil. Na sojenju je sodnik razsodil, da je bilo dejanje policista upravičeno, ker če tega ne bi storil, bi izgubil spoštovanje svojih kolegov. No, to je tisto, kar je poznano kot ustrezen postopek, to je tisto, človek ni pobegnil. Šli smo skozi ustrezne postopke in vse je bilo urejeno. Dekor, ustreznost zakona nas ima za norca.

Narod je bil ustoličen na nespoštovanju zakona in potem sta prišla ustava in pojem stabilnosti, ki sta bila všeč Madisonu in Hamiltonu. Toda potem smo ugotovili v določenih kritičnih trenutkih naše zgodovine, da pravni okvir ni dovolj in z namenom končati suženjstvo smo morali iti izven pravnega okvirja, kot smo morali to storiti v času ameriške revolucije ali državljanske vojne.

Zveza je morala iti izven pravnega okvira z namenom ustanovitve določenih pravic v 1930ih letih. In v tem času, ki je morda bolj kritičen kot Revolucija ali državljanska vojna, so problemi tako grozljivi, da zahtevajo od nas, da gremo izven pravnega okvira, da damo izjavo, da se upremo, da začnemo ustanavljati tako vrsto institucij in odnosov, ki bi jih morala imeti spodobna družba.

Kar poskušamo storiti, je, predpostavljam, da gremo resnično nazaj k načelom in ciljem in duhu Deklaracije o neodvisnosti. Ta duh je upor nelegitimni avtoriteti in silam, ki ljudi prikrajšajo za njihovo življenje in svobodo in pravico, da zasledujejo srečo; in tako pod temi pogoji zahtevajo pravico do spremembe ali ukinitve trenutne oblike vlade, in poudarek je na ukinitvi. Toda da bi vzpostavili načela Deklaracije o neodvisnosti, bomo morali iti izven zakona, prenehati ubogati zakone, ki zahtevajo ubijanje ali alokacijo bogastva na dosedanji način ali pošiljajo ljudi v zapor za malenkostne tehnične prekrške, ostali, ki so storili velikanske zločine, pa so izven zapora.

Moje upanje je, da bo te vrste duh zavzel ne samo to državo, ampak tudi druge države, ker ga vse potrebujejo. Ljudje v vseh državah potrebujejo duh neposlušnosti državi, ki ni metafizična stvar, ampak stvar prisile in bogastva. In potrebujemo tako deklaracijo neodvisnosti med ljudmi vseh držav na svetu, ki si prizadevajo za isto stvar.

Ilustracija: Recycled Propaganda

Skincare Zero Image

Problem državljanske poslušnosti V ozadju »kognitivne vojne« NATA       Litva: »Politika odkrito navija za smrt necepljenih«

Preberite izvorno novico na Problem državljanske poslušnosti V ozadju »kognitivne vojne« NATA Litva: »Politika odkrito navija za smrt necepljenih« >

Interdiskont.si | Ponudbe meseca