Kaj si želimo? Slovenci in »Indijanci« Poslednji partizan

Kaj si želimo? Slovenci in »Indijanci« Poslednji partizan

Piše: Antonija Szabo

V tujini, denimo Franciji, beremo, ni zafrkancije z nenošenjem mask. Ni človeka, ki bi na pariškem metroju bil brez nje, kazen za to je okoli 130 evrov. 66 odstotkov populacije v isti državi je precepljene, brez dveh odmerkov cepiva ni dostopa do skorajda ničesar – lahko se ne cepiš, a to za sabo potegne druženje le na prostem, v zasebnosti in praktično skorajda samoizolacijo od siceršnjega javnega življenja in udejstvovanja.

Zgled, izpostavljajo komentarji, po katerem se nam na Slovenskem lahko samo kolca, zločin oziroma zloraba svobode govora je menda pisanje nekaterih slovenskih pravnih strokovnjakov o sistemu PCT kot o psihičnem in fizičnem nasilju. Ker naj bi se bilo pri nas takemu »nasilju« neznansko lahko izogniti, ogroženost temeljne človekove pravice do tega, da človek lahko reče ne, pa je pri nas menda zgolj namišljen zločin namišljenih žrtev, saj je pri nas reči ne menda skrajno preprosto in neboleče. Ker ni nobenega nadzora nad sistemom PCT, ker se ljudi o dokazilih bojda – če sploh – sprašuje kvečjemu na meji s Hrvaško.

Zato se vrstijo pozivi k poostritvi nadzora in doslednejšemu izpolnjevanju tega pogoja povsod, kjer že je (in še bo) zahtevan. Pozivi torek k (še več) nadzora, preverjanja, žuganje (t.i. levičarjev in anti-Janšistov) »zgledujmo se že enkrat po najboljših«, »vemo, komu je za sledit, saj to vendar kažejo številke, poročila o sproščanju ukrepov zaradi precepljenosti prebivalstva in posledično vračanju v normalno, tj. predkoronski podobno realnost«. H koncertom, odprtim šolam in muzejem, mejam, potovanjem. Precepljenost in testiranje torej kot v Evropi (ve se, kateri – Zahodni) preverjeni način proti ponovnim zaprtjem in zaustavitvam javnega življenja, šolanja, gospodarski škodi, proti še več tesnobe in psihičnim posledicam epidemije.

Kdaj je zdravje izginilo iz te perspektive? Ko s(m)o se začeli cepiti zato, da lahko potujemo, imamo vsaj za nekaj časa mir in lahko zato manj obremenjeno hodimo v službo, na hrvaško obalo in na pico – ne le na teraso? Kaj si želimo, čemu naj bi bili kakršnikoli že ukrepi namenjeni? In po komu se v odločanju zanje oziramo, komu sledimo?

Japonski, Indiji in še številnim drugim državam, ki zaradi stranskih učinkov in posledično več škode kot koristi odsvetujejo cepljenje proti kovidu in kot način zdravljenja priporočajo in predpisujejo denimo ivermektin? Ki s tem ne sporočajo, da je v cepivih manj težkih kovin, »kot jih zaužijemo, ko pojemo eno solato«, kot je bilo v enem od nedavnih intervjujev izrečeno pri nas? Ne, zgledujemo se, že desetletja, vsaj že od odmikanja od nekoč skupne Jugoslavije, po Zahodu, domnevno najrazvitejšem in najnaprednejšem delu sveta, katerega del in zgodbe o uspehu si želimo biti.

Pred dnevi je slovenska javna televizija predvajala odličen dokumentarec o ceni, ki jo plačujemo za ta napredek in razvoj. Za t.i. zgodbo o uspehu. O ne-zdravju kot njegovi kolateralni škodi, če ne že kar njegovem sestavnem delu, saj je številnim vedam in industrijam vendarle potrebno zagotoviti odjemalce in stranke. Pa čeprav so to vse mlajši ljudje, ki obolevajo za rakom, avtoimunimi boleznimi ipd. Načelo previdnosti pač ni skladno z idejo zaslužka. Davek t.i. razvoja in napredka pač. Davek nejasnih prioritet in odgovorov na to, kaj si kot posamezniki in družba želimo. Javnega življenja ali varne ozdravitve obolelih za kovidom? Suverenost odločitve pač terja ne zgolj slepo in samoumevno sledenje klubu, kateremu domnevno tako goreče želimo pripadati. 

Skincare Zero Image

Kaj si želimo? Slovenci in »Indijanci« Poslednji partizan

Preberite izvorno novico na Kaj si želimo? Slovenci in »Indijanci« Poslednji partizan >

Interdiskont.si | Ponudbe meseca