Sobivanje z vodo ali kaplja čez rob

Sobivanje z vodo ali kaplja čez rob

V vročih poletnih dneh se mnogi hladimo v debeli senci, če je le mogoče, tudi ob hladni vodi. Morda se namakate v ledeniškem Bohinjskem ali Blejskem jezeru ali v višje ležečih Triglavskih jezerih, se sprehajate ob presihajočem Cerkniškem jezeru, ki je in ga spet ni, nekateri plavate v širnem Jadranskem morju ali se hladite ob naših urnih alpskih rekah, med katerimi najbolj privablja ljudi od blizu in daleč naša prekrasna hči planin Soča. Nekateri plavate in se potapljate v naši najtoplejši reki Kolpi, morda brodite po majhnem potoku in njegovih brzicah ali se nastavljate pršu gorskega slapu. Morda občudujete smaragdne tolmune, v dlan zajemate čisto izvirsko vodo, da se odžejate, morda čolnarite po leni dolenjski Krki ali občudujete mrtvice panonske reke Mure. Mogoče sta vas pritegnili muhasti istrski lepotici Dragonja in Rižana, morda pa vam je tako vroče, da vas je v svoje globočine zapeljala notranjska reka Reka. Nekateri občudujete vodne stvaritve kraških jam – naštevanje vseh vodnih oblik na ozemlju Slovenije je zares predolgo –, ob vsem tem pa občudujete obvodni živalski in rastlinski živelj. In ko tako brezskrbno uživamo ob vodi, v njej in z njo, le redko pomislimo, za kako pomembno dobrino v resnici gre. Ali pač?! Ne dolgo nazaj smo Slovenci zelo glasno in odločno izkazali svojo naklonjenost ohranjanju in zaščiti voda. Voda je neprecenljiva za življenje tako z biološkega, gospodarskega kot tudi širšega kulturno-estetskega vidika. Voda je življenje, brez vode preprosto ne gre!

Slap Peričnik. Fotografija: Shutterstock

Slovenija velja za privlačno turistično destinacijo zaradi naravnih lepot in njihove ohranjenosti. Zaznamujeta jo predvsem gozdnatost in vodnatost, velik del slovenskega ozemlja pa je kraški, kar pomeni, da se vode pretakajo tudi podzemno. Poleg tega ima Slovenija izredno razvejano vodno ožilje, izobilje

voda v naši deželi pa še zdaleč ne pomeni, da smo samoumevno preskrbljeni s pitno vodo ali da z njo nimamo težav. Vode je lahko preveč ali premalo, še bolj grozljivo pa je, da jo imamo, a je zastrupljena in zato neuporabna. Da bi Slovenija (p)ostala zelena turistična destinacija, pa se moramo zavedati krhkega naravnega ravnovesja in se do vode in narave na splošno obnašati odgovorno in spoštljivo. Pomembno je in zavedati se moramo, kakšne sledi puščamo v okolju.

Čeprav kar 75 odstotkov našega planeta pokriva voda, samo 2,5 odstotka te količine predstavlja sladka voda, ki je večinoma ujeta v ledenikih, le 0,001 odstotka sladke vode na planetu pa je na voljo kot pitna voda za ljudi, živali in rastline. Ker živimo na območju relativnega gospodarskega blagostanja, ne pomislimo, da dobra milijarda prebivalcev na planetu nima dostopa do čiste pitne vode. Človek je sebičen, narava nikoli.

Soteska Vintgar. Fotografija: Shutterstock

Ker je Slovenija reliefno zelo razgibana, hribovita in gorata, ima večina naših rek in potokov hudourniški značaj. Drugače je z nižinskimi rekami, ki leno potujejo in se razlivajo čez svoje bregove. Poplavne ravnice so v resnici del reke, njeno vodno telo. Človekovi posegi v okolje in preurejanje naravnega površja v kmetijsko, industrijsko, zlasti pa v pozidano urbano okolje močno spremenijo način odtekanja vode s površja. Zaradi vsega tega so močno prizadete zadrževalne, regulacijske in samočistilne sposobnosti vodnih ekosistemov in druge ekološke lastnosti vodnega okolja. Umetno zgrajeni odtočni kanali in utrjene struge sicer povzročajo hitrejše odtoke voda, kar pa v nižje ležečih predelih ustvarja nove poplavne površine ali celo zemeljske plazove. Vsak človekov poseg v naravno okolje ima posledico ali več njih – in tukaj je delovanje sodobnega človeka kratkovidno in preračunljivo sebično. Ker je naravnih ekosistemov vse manj, nas v antropogenih ekosistemih ogroža vse več nevarnosti – največja je onesnaženost, porušeno ravnovesje med ekosistemskimi dejavniki pa ogroža biotsko raznovrstnost ter obstoj živalskih in rastlinskih vrst na splošno. Poplave in suše, nalivi in toča, erozija prsti in zemeljski plazovi so naravni procesi, povezani z vodno silo. Kot nam kažejo izkušnje, nima smisla oziroma je celo nevarno, da bi jih človek pretirano krojil po svoji meri, saj je narava vedno močnejša in naposled si vedno vzame nazaj, kar je njenega. Mnogo bolj modro je, da se človek naravi prilagodi, kot so to vedeli že naši predniki. Svojih bivališč niso nikoli gradili na poplavnih območjih, naravi pa so znali zelo tankočutno in spoštljivo prisluhniti.

Oskrba z vodo velja za civilizacijski dosežek. V Sloveniji je bilo vodovodno omrežje, ki danes oskrbuje večino gospodinjstev, zgrajeno šele v 20. stoletju, dotlej so se naši predniki oskrbovali z vodo iz arteških vodnjakov, zbirali so kapnico, vodo so zajemali v vaških kalih in vodnjakih ter jo nosili do svojih domov v vedrih in čebrih. Naši predniki so z živo besedo, ki je prehajala iz roda v rod, ohranjali praspomin, z njim pa tudi znanje, resnico in spodbudo, kar je zagotovo ‘voda na naš mlin’. Nekoč, ko si človek še ni domišljal, da je nad naravo, se je pogovarjal s sveto reko, studencem, morjem in oblaki kot s sebi enakimi bitji. Rekam, jezerom, slapovom in izvirom so naši predniki nadeli lastna osebna imena in jih častili kot božanska bitja, z zavedanjem, da lahko pokažejo tudi svoj drugi obraz. Svoje spoštovanje in čaščenje svetosti vode so naši predniki vtkali v bajke in pripovedke, pregovore in reke, da se duhovno sporočilo ne bi izgubilo. Od tedaj sem je ‘preteklo že mnogo vode’ in dandanes, ko je človek v veliki meri porušil naravno ravnovesje, nam preostaja le še spoznanje, da smo ‘vsi na istem čolnu’.

Izvir mineralne vode na Jezerskem. Fotografija: Jošt Gantar

Podnebne spremembe, ki jih je povzročil človek s svojim delovanjem, so tukaj, tako ni več vprašanje ali vanje verjamemo, temveč ali jih razumemo! Drugo vprašanje pa je, ali smo nanje pripravljeni. Nesporno moramo spremeniti svoj način obnašanja in ravnanja z vodo, tako posamezniki kot družba, da bomo sprejemali modre odločitve, ki podpirajo svetost življenja. Narava več kot potrpežljivo prenaša naš izkoriščevalski odnos, ko jemljemo njena bogastva, vračamo pa odpadke, odplake in strupe. Eden poglavitnih izzivov in nalog sodobne družbe je torej, kako prilagoditi svoje potrebe in ravnanje vodnemu kroženju na način, ki bo vzdržen, trajnosten, sonaraven. Znanje in izkušnje, ki so nam jih predali naši predniki, imamo, znanje o vodah, ki so predmet posebne znanstvene vede hidrologije, imamo, temu moramo dodati še svoje srce, zavest, ki čuva in časti vodo kot najvišjo vrednoto. Ko pade zadnja ‘kaplja čez rob’ našemu nespametnemu ravnanju, bo namreč prepozno! Dokler sta z nami še upanje in čas, izkažimo hvaležnost vodi in se zahvalimo za čudež življenja. Z drobno gesto darovanja, z lepo mislijo in čistim srcem. Nekoč so si naši predniki z darovanjem vodi pridobili pravico do njene moči, enako je bilo z magičnimi obredi umivanja in polivanja. Letne šege Slovencev so v dobršni meri povezane prav z vodo, od rojstva do smrti, od pomladi do zime, zlasti pa je njen pomen stopil v ospredje na novega leta dan, ko so ji z daritvami izkazali spoštovanje. Prvi dan, prva misel – voda! Ob izginjanju verovanja v nadnaravno moč vode, ob oskrunjenju njene svetosti, se verjetno marsikdo od vas boji posmeha, da se pogovarja z vodo. Pa naj se ne! Navsezadnje je še danes razširjena navada – za nekoga stara vraža, da vržemo v vodnjak kovanec za srečo in s tem poprosimo vodnega duha, naj nam izpolni željo. Voda je praelement (materia prima), je prestiž, simbol in je duh, ki daleč presega meje racionalnega v človeku. Zatorej: »Ljuba voda! Jaz ti darujem (šopek cvetja) in ti želim, od vrha do dna, da bila bi čista in krasná!«

Besedilo: Vlasta Mlakar, geografinja in etnologinja

RASTLINA JE SVETA, OD KORENIN DO CVETA

Tradicionalno znanje o rastlinskem svetu na Slovenskem

© Vlasta Mlakar, samozaložba, 2015

Število strani: 496

Mere (mm): 165 x 230 x 30

Vezava: trde platnice
Cena: 39 EUR

Knjiga predstavlja tradicionalna znanja in verovanja o rastlinskem svetu ter vsestransko uporabnost tega znanja v kulturi in načinu življenja Slovencev. Rastline so vsestranske spremljevalke človeka in mu dajejo vse, kar potrebuje za življenje. Knjiga odpira vpogled v tisočletja staro in bogato izkustveno znanje naših prednikov o uporabi rastlin v prehranske, zdravilne, gospodarske, krasilne in obredne namene, ki je bilo vselej povezano z vero v nadnaravni svet, prek katerega je človek usmerjal svoje duhovno, družbeno in gmotno dojemanje sveta in sebe. Etnologinja Vlasta Mlakar predstavlja dediščino znanja naših prednikov, njihovo modrost in prebrisanost, pogled na svet in naravne pojave, ki so izvirali iz globokega razumevanja in povezave z naravo. Naši predniki so bili varuhi posvečenega znanja, ki je izhajalo iz popolne usklajenosti z naravnim in kozmičnim redom. Starosvetno znanje in modrost življenja v sožitju z naravo so prenašali na naslednje rodove, z različnimi obrednimi dejanji darovanja in hvaležnosti pa so naravi vselej vračali za vse tisto, kar so od nje prejemali.

Več o knjigi in avtorici:
www.etnobotanika.si

Naročila:

[email protected]

 

Zero Image

Sobivanje z vodo ali kaplja čez rob

Preberite izvorno novico na Sobivanje z vodo ali kaplja čez rob >

Interdiskont.si | Ponudbe meseca