Nekropolitika slovenske države, 30 let zgodovine 

Nekropolitika slovenske države, 30 let zgodovine 

Slovenska nekropolitika deluje s tehnologijami izbrisa, ki se ponavljajo in spreminjajo, hkrati pa vztrajno temeljijo na dekontekstualizaciji. V zadnjem času se je tudi Slovencem nekropolitični akt, ki je bil dolgo časa zadeva “drugih”, začel kazati v novi luči – v obliki počasne smrti. Akumulacija kapitala za potrebe mafijske vlade v zadnjem obdobju živi od nekropolitične počasne smrti njenih prebivalcev.

Sodelovati na tako pomembnem dogodku kot je Grounded festival v Ljubljani – mešanici glasbe in pogovorov na temo 30 let samostojne slovenske države – in v tako imenitni družbi sogovornic, kot sta Metka Mencin in Nika Kovač, ter s profesionalnim dotikom moderatorja Luke Volka, ni zadeva muhe enodnevnice. Je inicirana refleksija.

Kako se spominjamo trenutka, ki ga je Volk v navednicah poimenoval “svečani dvig slovenske zastave samostojnosti”, rojstva slovenske države pred tridesetimi leti? Spomin je umetno ustvarjena proteza, spomin vedno določa sedanjik, ali natančneje prihodnost. A za radovedne, bila sem v Ljubljani, doma, pred tem pa sem se stiskala v nepregledni množici na Roški ulici. A zakaj le?

V letu 2021 je Slovenija režim konzervativnosti, avtoritarnosti in ksenofobije. Državni aparat je spremenjen v kriminalno mrežo vladajoče koalicije, v mafijo, ki ne preneha z ropanjem in laganjem državljanom. Državne institucije temu sledijo. Janševa vlada je v popolnem zagonu demontaže državnih aparatov in ministrstev. To demontažo vzdržujeta in zakrivata tako toksično vzdušje kot psihoza. Kulturna hegemonija, ki jo izvaja sedanji kulturni minister, narcisoidno patološki uničevalec vsega kulturnega in javnega, je vrelec takšne toksičnosti. V toksičnem režimu se kulturo mimogrede uporablja kot taktiko za preusmerjanje pozornosti od resnično destruktivne vladne politike na področjih zdravstva, sociale, šolstva, ekologije, ekonomije in vladavine prava.

O zgodovini zadnjih trideset let lahko potemtakem razpravljamo le v luči pojava nove oblike države, ki sovpada s padcem berlinskega zidu in ki jo lahko poimenujemo nekrodržava – država smrti.

Kaj je nekrodržava? To ni nekropola meščanskih sanjačev, ampak izhaja iz nekropolitike, katere teoretični okvir je leta 2003 postavil Achille Mbembe. Najbolj enostavna definicija nekropolitike se glasi, da gre za obliko vladnosti, kjer država ali druga figura vladnosti – despotski suveren ali koalicija – določijo, kdo lahko živi in kdo mora umreti. 

Nekropolitika je oblika moči, ki dele ljudstva, državljane in nedržavljane, določi za odstrel, za resnično smrt, za množično pobijanje, kakršnega predstavlja genocid v Srebrenici leta 1995, ali za družbeno smrt, o kateri piše Orlando Patterson. Družbena smrt pomeni, da človek ostane živ, a je družbeno mrtev, in vanjo so pahnili izbrisane – z administrativnim dekretom Igorja Bavčarja, Slavka Debelaka ter z vednostjo Janeza Drnovška in drugih. Zaplenili so jim življenja ter jih spremenili v nekakšne spektralne figure: ne v nedržavljane, pač pa v živeče mrtvece brez vsakršne družbene, zdravstvene ali človeške varnosti. 

Zato nekropolitika naprej deluje v povezavi s protofašističnimi idejami, nato pa z različnimi oblikami fašizma – danes je fašizem, ki je zgodovinski pojav, beseda, ki opisuje neoliberalni kapitalizem. 

Odgovor na vprašanje, ali smo Slovenci dobili, kar smo zahtevali, ko smo slavili rojstvo države, ni ne – kot se ponavadi izjavlja – saj da so nam ukradli državo. Ne, dobili smo točno to, kar smo hoteli: novo življenje, a na račun (družbene) smrti drugih. Izbrisani so stvaritev osvobojene mlade države, ki je dovolila, da si državni osvoboditelji izmislijo konstrukt kategorije notranjega sovražnika in predstavijo nacionalno državo kot tisto entiteto, ki bo tukaj in zdaj “klenim” Slovencem omogočila dobro življenje.

Izbris – ta nekropolitična gesta mlade države je položena v njene temelje in že trideset let se nadaljuje na različne načine v različnih ritmih državnega nasilja državnih aparatov, tako represivnih kot ideoloških. Kaj so dogodki vedno znova konsezualno sprejetih izbrisov?

Leta 1992 in nadalje: izbrisanih je bilo okoli 30.000 delavcev iz drugih republik nekdanje skupne države, izročenih simbolni in pravi smrti. Gre za nekropolitiko smrti, ki nastopi v trenutku, ko si mi “Slovenci in Slovenke” želimo demokratičnega, svobodnega življenja. 

Leta 2007, pa tudi pred in po tem: marginalizacija romske skupnosti. Družino Strojan, namesto da bi jo zaščitili, so premestili zaradi razjarjene slovenske množice so-krajanov iz Ambrusa. Nacionalistični-populizem je povsem ušel iz steklenice, ki je po izbrisu ostala priprta. 

Sledi ignoriranje zahtev izbrisanih ter kolektivna družbena amnezija, produkcija tretjerazredne kategorije ne-državljanov, “južnjakov”. 

Leta 2012, pred in po tem: marginalizacija LGBTQ+ skupnosti – na referendumu je zavrnjen družinski zakonik. 

Leta 2020 in mnogo pred tem: Delovna skupina za azil in Delavska svetovalnica pozoveta civilno družbo k preprečitvi sprejema in uveljavitve predlaganih zakonskih sprememb v noveli zakona o tujcih. Ta stopi v veljavo aprila 2021. Novela je le eden od vrhov triglave nekropolitične slovenske tvorbe, katere cilj je uveljaviti drastično krčenje pravic in pravne zaščite ljudi, ki jih državni aparat označi za tujce, razširiti policijska pooblastila ter uvesti suspenzijo mednarodnih konvencij o mednarodni zaščiti beguncev. Spregled mednarodnih obveznosti države bo omogočil formalizacijo nezakonitih množičnih izgonov, ki jih policija trenutno izvaja nezakonito, o čemer smo lani pisali s Šefikom Tatlićem in Jovito Pristovšek. 

Po izbrisu tako nekropolitika cveti v režimu, ki se napaja iz pogojev izkoriščanja, rasizma in militarizacije. Izbrisani so delavci, ki so predstavljeni kot drugi, drugačni, spremenjeni v migrante in zato manj človeški ob sočasnosti balkanske morije. Kako  ustvariti zgodovino, če imaš skupno državo, od katere si se ločil? Tako, da privatiziraš vse, kar ima zametke nacionalnih elementov. To se je zgodilo. 

Ni uspelo v primeru urbane alter scene, ker je ta nastala tudi vsled internih migracij ljudi, ki so prihajali iz slovenskega delavskega roba, marginalnih mest in iz nekdanje Jugoslavije, in ker zaradi homoseksualcev, trans in nebinarnih teles ni bila nacionalno označena.

S pojmom nekropolitika, ki jo Mbembe lansira v svet kot oznako, s katero bomo lažje razumeli vse, kar se dogaja po letu 2001, se izkaže, da ta na ozemlju nekdanje Jugoslavije deluje že od leta 1990. Nekropolitika ima različne ritme nasilja in hitrosti, pa tudi lastno zgodovino, ko sledi in odslikava transformacije kapitalizma, neoliberalnega globalnega kapitalizma ali nekrokapitalizma, ki se po letu 2001 vse bolj napaja z vojnami ter kuje dobiček z vojnimi stroji in uničevanjem življenj tisočih, katerih smrt ustvarja dobiček, o čemer piše Mbembe. 

Nasilna odstranitev “drugih” – izbris se je zgodil v obliki izrednega stanja. Tranzicijski kapital in zasebna akumulacija družbenega po socializmu sta zahtevala izredno stanje; prvobitna divja akumulacija v tranziciji je bila turbo piramidalna privatizacija. Skrivala se je za divjim nacionalizmom in protofašizmom, kot negativna projekcija neke samobitnosti Slovencev.

Pojav izbrisanih, tehnologija smrti in izbrisa ter družbena smrt tisočev v Sloveniji, ki sovpadajo z neodvisno državo, sovpadajo tudi s pojavom, ki ga feministka Žarana Papić v analizi dogajanja v Miloševićevi Srbiji imenuje turbo fašizem oziroma turbo nacionalizem. Ta deluje s sovraštvom, ubijanjem vseh, ki so proizvedeni kot drugi, v poblaznelih ritmih mešanice turbofolk glasbe, kiča ter paravojaških entitet. Termin obenem označuje tudi hitrost, ki je enaka državnemu udaru ali izrednemu stanju, trenutku, ko se zadeve nenadoma zgodijo. 

Turbo fašizem pojasnjuje to, kar se je zgodilo z administrativnim ukrepom slovenske države, ko je čez noč proizvedla na tisoče izbrisanih. Slovenci se tedaj za to niso preveč brigali, čeprav je šlo za njihove sosede ali znance. Nekropolitika, oblika vladnosti, ki odloča, kdo lahko živi in kdo mora umreti, je v tridesetih letih proizvedla svojo zgodovino in sedanjo obliko, v kateri akumulacija ne temelji več na izrednem stanju pač pa na počasni smrti in njenem izkoriščanju, na populaciji, ki je izpostavljena počasnemu, kontinuiranemu nasilju. 

Vse to smo lahko prepoznali v domovih za starejše pa tudi v okviru mehanizmov nabave in kriminala, ki prinašata dobiček. Še prej na primeru varovanja meja in nameščanja rezilnih žic, centra za odstranjevanje tujcev v Postojni, čez noč izbrisanega Roga in njegove skupnosti. Tehnike in zgodovina se ponavljajo.

Fotografija: Tone Stojko; Petkovi protesti, Ljubljana, 28.05.2021.

V tridesetih letih je mehanizem – tehnologija čistega nasilja začela vse bolj učinkovati tudi na večinski narod. Izredno stanje turbo fašizma začetnega slovenskega nekrokapitalizma se je v zadnjih letih, posebej v času pandemije, izteklo v sedanje oblike akumulacije dobička preko nasilja. Nacionalni imaginarij pripadnost opisuje kot “skupnost vrednot”: zamišljeno skupino dobrih državljanov, ki jih ne druži le pravna pripadnost, ampak tudi določene vrednote in značilnosti.

Rezultati nekropolitike so različni ritmi, hitrosti tehnologij nasilja in svetovi smrti, tisoči izbrisanih so izpostavljeni smrtonosnim tveganjem in nevarnostim, zatem pa povsem prepuščeni družbeni smrti.

Ti procesi se v kapitalizmu nikoli ne ustavijo le pri eni kategoriji. Periferija se širi, v zadnjih tridesetih letih na Rome in za njimi na LGBTQ+ skupnost … Nekropolitična logika se vedno najbolj natančno izraža na tistih, ki so potisnjeni na obrobje običajne družbe. V času pandemije, se je razvejala do hendikepiranih, starejših in brezdomnih. Tudi Slovencem se je nekropolitični akt, ki je bil dolgo časa zadeva “drugih”, začel kazati v novi luči – v obliki počasne smrti. Akumulacija kapitala za potrebe mafijske vlade v zadnjem obdobju živi od nekropolitične počasne smrti njenih prebivalcev.

Zaprti starostniki, ki so v času sedanje Janševe vlade plačali najvišji davek, so bili trojanski konj za vse možne mafijske posle, nabave, pre-prodaje. In tudi za javnozdravstveno nekropolitiko. Janševa vlada s pomočjo šokov – valov epidemije – in počasnega odrejanja smrti ter s stopnjujočo se kadrovsko podhranjenostjo uničuje oziroma privatizira javno zdravstvo.

Tudi Slovenska tiskovna agencija je v primežu nekropolitične počasne smrti, saj je udar vlade na neodvisno agencijo drugačen od logike izrednega stanja in nenadne ukinitve. Sedaj gre za izčrpavanje, ki traja mesece. STA je živa, a se počasi spreminja v svet smrti in nasilja. Pravo, EU, ljudstvo, vsi smo brez moči. STA je izpostavljena počasnemu nasilju, ki je oblika nekropolitične akumulacije. Toksičnost nekropolitične geste je v počasnem umiranju – hiper dobiček se proizvaja zaradi počasne smrti, oblik izpostavljenosti toksičnim snovem in procesom. 

Slovenska nekropolitika deluje s tehnologijami izbrisa, ki se ponavljajo in spreminjajo ter hkrati vztrajno temeljijo na dekontekstualizaciji. Za vse te izbrise se zdi, da so se zgodili enkratno, tukaj in zdaj, ne pa da delujejo verižno. Tudi ta repetitivnost, ki je dekontekstualizirana, ni slučajna, ampak ključna za globalni kapitalizem. Ponavljanje se danes kaže kot performativni proces praznjenja vsakršne vsebine. Proizvaja očitnost, tavtološko istorečje in formalizacijo, o čemer piše Santiago López Petit. 

Staromodni mehanizmi delujejo še danes: krožnost vodi k samoreferenčnosti. STA je nazoren primer vrtenja v krogu; vsi nesmisli, ki jih država, namesto da bi izvedla plačilo, pošilja kot odgovor, so šolski primer praznega performativnega procesa. Zdaj vemo, da je cesar nag in odvraten, a ta prazna očitnost se ne pusti premakniti.

V svojih analizah, v katerih se ukvarjam s procesi rasizacije, getoizacije in podobnimi procesi, izpostavljam, da so ključna subjektiviteta našega časa prav zavrženi, kot jih je označil Frantz Fanon – odvečni ljudje. Teh je na tisoče, so na vseh koncih in krajih tega globalnega sveta in so proizvod vseh različnih delitev. Zato je problem tega prostora, za razliko od drugih, zaverovanost v nacionalno državo skozi govorico, ki nacionalno državo predpostavlja in ki si neprestano odeva neko nacionalno bistvo, obenem pa se jo nenehno ponuja z namenom, da se lahko še naprej ropa. Ne gre za nič drugega kot za ropanje in kriminalizacijo. To, kar se dogaja danes, je proizvodnja rasiziranih, razredno deljenih in getoiziranih oblik življenja.

Janševa nekropolitika se je prelevila v nekaj monstruoznega. Ključno, ko govorimo o slovenskem prostoru, je to, da imamo besedišče, ki nam bo zadeve v trenutku, ko se pojavijo, omogočilo ustrezno kontekstualizirati. In da imamo novo generacijo: referendum o vodi je pot v prihodnost. Petkovi protesti so prehojena vztrajnost civilne družbe. Gremo naprej.

*Besedilo je nastalo na osnovi prispevka avtorice ob otvoritvi festivala Grounded 2021 na okrogli mizi 30 let (odmiranja) države.

Viri in dodatna literatura:

Fanon, Frantz. 2010. V suženjstvo zakleti (Upor prekletih). Prevedel Maks Veselko, Ljubljana: Založba *cf.

Grounded. b.d. “Festival Grounded”.

Gržinić, Marina. 2008. »Reartikulacija razmer ali evropsko-slovenski nekrokapitalizem«. Prevedla Tanja Passoni. Reartikulacija, št. 3, 3–4.

Gržinić, Marina, Šefik Tatlić in Jovita Pristovšek. 2020. “Ponovni zagon strukturnega rasizma v Sloveniji: nov predlog novele zakona o tujcih”.

López Petit, Santiago. 2009. La movilización global: Breve tratado para atacar la realidad. Madrid. Traficantes de Sueños.

Mbembe, Achille. 2003. “Necropolitics”. Public Culture 15 (1): 11–40.

Mbembe, Achille. 2019. Necropolitics. Durham: Duke University Press.

Papić, Žarana. 2002. “Europe After 1989: Ethnic Wars, the Fascisation of Social Life and Body Politics in Serbia.” V “The Body”, ur. Marina Gržinić Mauhler. Posebna številka, Filozofski vestnik 23 (2): 191–205.

Patterson, Orlando. 1982. Slavery and Social Death. Cambridge: Harvard University Press.

Zero Image

Nekropolitika slovenske države, 30 let zgodovine 

Preberite izvorno novico na Nekropolitika slovenske države, 30 let zgodovine  >

Interdiskont.si | Ponudbe meseca