Rešujejo in skrbijo za nas: Dihali smo kot eden

Rešujejo in skrbijo za nas: Dihali smo kot eden

Medicinska sestra, reševalec in zdravstveni tehnik, vsi sindikalisti, o nalogah, ki so pred nami, in letu, ki je za njimi.

“Po drugem valu, v januarju smo začeli z vzpodbudnim prvim sestankom delovne skupine, ki ga je organiziralo ministrstvo, za pripravo novih standardov in normativov. A je spet sledilo razočaranje,” je povedal v Postojni zdravstveni tehnik Matjaž Kresevič. Naslednji sestanek naj bi imeli čez štirinajst dni. Od pristojnih niso slišali nič do trenutka intervjuja na zadnji dan marca. 

Pred taktiko oblasti, da ustanavlja delovne skupine z nejasnimi časovnicami in pristojnostmi, so v preteklosti svarili nevladniki s področja okoljevarstva. Oblasti so zagovornike zaščite narave želele zamotiti in jim vzeti čim več časa in energije. Rezultatov sodelovanja v končnih odločitvah ni bilo. 

“Bojim se, da se bo tako zgodilo z vsem. Da se bo na naše delo v zadnjem letu hitro pozabilo,” je dodal delavec v Domu upokojencev Postojna. 

Bil je njegov prvi prosti dan, tik pred oblastnim ‘zaprtjem države’, da bi se upočasnilo prihod tretjega vala epidemije. A vseeno je bil pripravljen na to, da ga pokličejo iz doma, če bi sodelavci nenadoma nastopili bolniške odsotnosti. “Seveda, ne bom rekel ne. Ker vem, kako je,” je dejal oče samohranilec treh šolajočih se otrok. 

Da so ne le pogovori o, ampak določitev novih normativov in standardov v domovih za starejše nujni, se strinjajo vsi. Na to, da potrebujemo več skrbstvenih in zdravstvenih delavcev in delavk, ker je preobremenjenost prevelika, so v zadnjem letu opozarjali celo zdravniki v reviji Zdravstvene zbornice. A vendar to kaže tudi na to, kako oblasti in pristojni v pisarnah nimajo stika z razmerami na terenu in s posledicami dolgoletnega podcenjevanja poklicev in poniževanja delavk in delavcev. 

“Da, pri nas v domu manjka delavk in delavcev že po starih normativih. Če bi jih želeli spoštovati, bi morali imeti deset bolničarjev več,” je pojasnil postojnski sindikalist. Razpisi so, a nihče se ne prijavi, tudi med izbranimi kandidati si mnogi nato premislijo. 

Delo je naporno fizično in psihično. “Plače so nizke – bolničar, ki začne, mora dobiti 50 evrov dodatno, da sploh doseže minimalno plačo po sedanjem plačnem sistemu. Naporno je. In če za to nisi niti primerno plačan, ne more presenetiti, da se mlajši poklicno raje usmerijo drugam,” je opisal, da se le redki dijaki in študentje po praksi vrnejo. 

Sam dela v domu dvanajst let. Začel je kot bolničar in se nato ob delu dodatno izobraževal. “Delavci in delavke, ki vztrajamo, smo tam zaradi srca in duše, zaveze, ki jo čutimo do ostarelih. Zaradi plače ni nihče,” je dejal Matjaž Kresevič. 

Vsi sogovorniki razumejo matematiko in razmislek, zaradi katerih so izgubili mnoge sodelavke in sodelavce. Neredko tiste res dobre. Plača prodajalke v trgovini je v primerjavi s plačo medicinske sestre v domu starejših pogostokrat celo nekoliko višja, delovnik je krajši in bolj predvidljiv, ne dela se ponoči, manj je odgovornosti in stresa. Dnevno delajo zdravstveni in skrbstveni delavci v okolju, ki ga pristojni v državi vztrajno zanemarjajo, podcenjujejo in sesuvajo. Ljudje iz njega odpadajo in z njimi človečnost.  

Ljudje, ki pišejo normative in o njih odločajo, bi morali vsaj teden dni delati v domovih, v okoljih, za katera pripravljajo normative.

Nataša Malnar, medicinska sestra v Domu upokojencev Kranj

“To, kako se skrbi za šibkejšega, najšibkejšega, je pravi kazalec sistema,” je prikimal Matjaž Kresevič. “Pove nam, v kakšnem sistemu živimo in lahko rečem, da je za starejše zelo slabo poskrbljeno. Oskrba marsikje ni takšna, kakršne bi si želeli, premalo je ljudi, zdravstvene ustanove pa so polne, težko pridejo na vrsto. Za starostnike je res kruto – kamorkoli se obrnejo, so zapostavljeni in potlačeni. V domovih praviloma končajo svojo pot – in teh zadnjih nekaj let bi moralo biti dostojanstvenih in lepih, sploh glede na to, kako so se trudili in garali celo življenje. A žal sistem ni tako narejen, država za to ne skrbi. Naša stavba doma razpada, zamaka … Žalostno je, res je žalostno. To so ljudje, ki so nam ustvarili to državo, ki so nam veliko dali, a je zanje zelo slabo poskrbljeno,” je z zaskrbljenostjo pojasnjeval zdravstveno-skrbstveni delavec.  

Vlada Janeza Janše je v koronskih paketih zakonskih sprememb dodatne nagrade namenila zasebnim, ne pa tudi javnim domovom za starejše, izplačila rednih nadomestil in plačil javnim zavodom zamujajo, smernice oblasti pa predlagajo zmanjšanje števila članov svetov domov, kar posredno manjša glas in besedo delavk in delavcev. 

“Veliko bi se lahko naredilo z drugačno sestavo sveta zavodov,” je prepričana Nataša Malnar. Medicinska sestra v Domu upokojencev Kranj vidi priložnost v večji zastopanosti zaposlenih in stanovalcev ter oskrbovancev oziroma njihovih sorodnikov. “Glas bi morali imeti tisti, ki vedo, kaj se v domu dogaja, kaj bi si želeli, kaj potrebujejo, tako da bi se k temu nato premikali.” Zaradi stanja, do katerega je prišlo, pa je prepričana, da bi bilo potrebno okrepiti tudi nadzorne organe, da bi se opravljali nenapovedani obiski in nadzori v domovih, ali se standarde spoštuje in za stanovalce dobro skrbi. Predvsem, večkrat poudari, je potrebnih več zaposlenih, ki bodo po normativih manj obremenjeni. 

“Ljudje, ki pišejo normative in o njih odločajo, bi morali vsaj teden dni delati v domovih, v okoljih, za katera pripravljajo normative,” pravi sindikalistka, ki je v dom prišla v devetdesetih iz tekstilne tovarne. Želela je delati z ljudmi, jim pomagati. Opravila je potrebna usposabljanja in se nato počasi, ob delu dodatno izobraževala. Spomni se časov, ko je bilo v domovih več stanovalcev, ki niso potrebovali posebne pomoči, ko so zaposleni imeli čas za pogovore s starostniki, čas, da so koga, če jih je prosil, posebej počesali in so skupaj peli. Sedanji normativi, pravi, jim tega ne omogočajo, vseskozi se hiti, nalog je toliko, da jih komaj opravijo. 

Pojasnila je, česa si želi. “Da bi z oskrbovanci lahko spregovorili par besed, si vzeli čas zanje … ljudem včasih največ pomeni, da se z njimi malo pogovoriš. In za to človečnost ob sedanji obremenjenosti in intenzivnosti dela zmanjka časa in energije. Hudo je, da ljudje to čutijo, vedo. Vedo, da smo utrujeni in da nas je premalo – to je največja žalost. Oni vedo.” 

S samoumevnostjo je odgovorila, da so po letu dni epidemije pač izmučeni. Izmozgani. “Ko je bilo potrebno vzpostaviti rdeče cone, smo delali včasih eden tudi za tri, štiri. Ne za dva. Ampak smo kar zdržali,” je poudarila občutek pripadnosti in kar imenuje srčno kulturo delavk in delavcev. 

Lani septembra je vlada Janeza Janše spremenila zakon, da ni več imela zakonskih obveznosti, ki jih je pred tem nekaj mesecev kršila, zagotoviti starostnikom, obolelim s Covid-19, bolnišnično oskrbo zunaj domov za starejše. V domove so oblasti poslale zahteve, naj se pripravijo na vzpostavitve belih, sivih in rdečih con. 

Tik pred prazniki so s conami zaključevali in obetalo se je nekaj prostih dni. A tedaj so poklicali, da bi potrebovali pomoč v Domu upokojencev v Sežani. Še isti dan je avto parkirala na Krasu in začela z delom v domu starejših tam. “Ne vem, ne razmišljam. Če bi potrebovala, bi si sama želela, da bi mi kdo pomagal. In če kdo pokliče in če lahko, pomagam,” Tako se je zaključilo njeno lansko in začelo leto 2021. 

“Za vsakogar, ki je umrl, bi odgovorni morali biti klicani na odgovornost. Dejansko smo bili prepuščeni sami sebi. Da, dobili smo smernice – a večino ukrepov glede razkuževanja že poznamo, potem pa smo morali sami organizirati in vzpostaviti cone. Sami smo se morali znajti, sami smo morali delati z obolelimi. Sploh si ne predstavljajo, kako je, če si sam med dvajsetimi okuženimi. In delavke so bile cele dneve z njimi. Nič se ni jedlo, pili smo vodo in kavo. Zvečer smo pakete s hrano vzele domov. Pile smo manj, ker je bilo zapleteno iti na stranišče. In na začetku sta bili v rdeči coni le sestra in negovalka. Potem ko smo sistem vzpostavili, ko smo dobili tudi prostovoljce v domu, so bile v rdeči coni sestra, dve negovalki in sobarica, da je razkuževala sobe. Ko sem bila na nočnem dežurstvu, sem bila na začetku nekaj časa sama, potem so dodali še eno sodelavko. Hodil si sam med obolelimi, meril znake, razkuževal. A bil je timski duh – prihajale smo prej na izmeno, da smo se pogovorile in si vse predale. Pripadnost je ostajala, znotraj doma smo jo zgradili – in zato je delovalo. Vsaka ekipa je naredila čim več za drugo, da je bilo ostalim čim lažje. Skrb je bila tudi med nami. To je bilo novembra in decembra,” je pripovedovala Nataša Malnar. Bilo je težko, ko so oboleli pogostokrat bili že bolje, nato pa se jim je stanje na hitro poslabšalo in so umrli.

Pomirjujoče besede infektologov izpred leta dni, da je bil sistem relativno dobro pripravljen, ker so bili pripravljeni dobri protokoli ukrepanja v času epidemije ebole, pospremijo na reševalni postaji v Ljubljani s skeptičnim skomigom. Po tem načrtu je postala daleč najbolj obremenjena postaja z reševalci in reševalkami zadolžena še za vse vožnje bolnikov iz širše osrednje regije v Univerzitetni klinični center. Tako so se prva dva ali tri tedne vozili po prve bolnike s Covid-19 tudi v Metliko in Belo krajino. Ko so dosegli spremembo tega, da so pristojnosti dela reševalcev take kot običajno, je prišla domislica z ministstva za zdravje, da reševalna vozila niso okolje, kjer je večje tveganje okužbe s koronavirusom. Tudi temu so se uspešno zoperstavili. Protokoli zaščite so bili na začetku, ko je bilo negotovosti še več, še bolj rigorozni, a tudi zdaj ostajajo strogi in tako je delež delavcev in delavk, ki so se okužili, relativno nizek, je pojasnil na ljubljanski reševalni postaji vodja izmene in sindikalist Boštjan Plahutnik.

fotografija Raimond Spekking, wikimedia

“Bili smo pripravljeni, a hkrati ne. Delavk in delavcev je premalo kakorkoli pogledamo. S tem smo soočeni že leta,” je dejal in opisal, da bi reševalna postaja po pogodbi o splošnem dogovoru med zavodom za zdravstveno zavarovanje in UKC Ljubljana, morala imeti enajst ekip 24 ur na dan. Ponoči, ker ni dovolj zaposlenih, jih je šest ali sedem.

Ekipa sta diplomirani zdravstveni tehnik, ki je spremljevalec, in voznica, ki je zdravstvena reševalka z nacionalno poklicno kvalifikacijo zdravstvene reševalke. Ad hoc pomoč prostovoljcev pri reševalnem delu zato ni mogoča. A tudi k njim so v najtežjih trenutkih prišli prostovoljci – trije vozniki iz Ljubljanskega potniškega prometa. “Za njihovo pomoč smo jim nadvse hvaležni. Pomagali so nam pri čiščenju, opremljanju vozil, nadomeščanju materiala in vse so opravili z odliko,” se spomni Boštjan Plahutnik. 

Na zadnjo marčevsko soboto zjutraj je bilo parkirišče reševalne postaje mokro, čeprav še ni začelo deževati. Ker je čas dopuščal, so imeli generalno čiščenje vozil. “Vsi sodelujejo pri vseh stvareh, ki jih počnemo. Lahko gre za delovne obveznosti ali trenutek odmora. Vsi moramo sodelovati in biti vključeni v vse. V kolektivu se ne sme dopuščati, da bi prihajalo do razlik. Seveda je vsak posameznik in unikum zase, a delovati moramo kot ekipa. To je pri našem delu pomembno in morda specifično,” je sindikalist pojasnil okolje, v katerem je sodelovanje in ekipno delo ključno. V ekipah skrbijo drug za drugega, znotraj postaje imajo vzpostavljen sistem in usposobljene osebe za razbremenilne pogovore, vzpostavili so sistem uvajanja novih sodelavk in sodelavcev, da to poteka čim bolj optimalno. A izkušnje govorijo, da je najti nove reševalke in reševalce težko – več kot pol leta po tem, ko je sodelavec odšel, ker si je našel drugo službo, niso našli zanj zamenjave – in na koncu se je prej vrnil on, kot so našli in vpeljali nekoga drugega. 

Kot ostalima dvema sogovornikoma je reševalcu, ki je v tem poklicu že sedemnajst let, neprijetno pojasnjevati težave in govoriti o problemih. Vselej sledijo primerjave in opozorila, da je nekaterim delavkam in delavcem trenutno še težje, da je preobremenjenost ponekod še večja. “To, da nas je premalo, se kaže v tem, da so reševalci in reševalke zelo utrujeni, morda je tudi motivacija manjša. Vsi se trudijo, da tega navzven ne bi kazali, da se ne bi opazilo. A se. Razdražljivost je večja, kot je bila pred letom dni. Tako pač je. To vzameš v zakup, drugače ne gre. Vemo, da so bili na nekaterih oddelkih delavke in delavci še bolj preobremenjeni.”

Zaradi zaščitnih ukrepov je delo oteženo in ga je več, je naštel težje gibanje in dihanje, zmanjšano vidno polje in nato čiščenje in razkuževanje vozil, ki sledi vsakemu prevozu Covid-19 bolnika. Vozilo gre v plinsko dezinfekcijo in je umaknjeno iz prometa za dve uri, reševalca pa gresta pod tuš, preoblečeta se v novo opremo in če je treba, sta takoj poslana na naslednjo reševalno pot. Če je vozilo na razpolago. 

“Kdaj nam je tudi po trikrat na dan zmanjkalo vozil in so dve, tri ekipe čakale, da se vozila sprostijo in bodo lahko šli na reševanje,” je Boštjan Plahutnik opisal splete okvar, dežurstev na športnih prireditvah ali le veliko obremenjenost. Štiriindvajset vozil, je dodal, ima prevoženih povprečno več kot 350.000 kilometrov. “Vsak dan imamo v vožnji vozila, ki imajo tudi več kot 560.000 prevoženih kilomterov – za nujne intervencije.” Na dve novi vozili, ki so ju dobili lani, so čakali od konca leta 2018. “Preveč se komplicira in preveč ljudi je vpetih v določeno odločitev, tako da ni potem nihče za nič odgovoren. Vedeti moramo, da smo v zaostanku več let, tudi če se kaj naredi in premakne. Hkrati je pogosta miselnost, saj če je javni denar, potem se lahko troši in olupi čez vse meje,” je opisal težave, ki jim pravi preveč birokracije. 

Z enakim, če ne celo večjim ogorčenjem je nato spregovoril o opremi in aparatih, ki so jih oddelki na UKC dobili šele po medijskih razkritjih ali celo akcijah zbiranja denarja, pa so za paciente ključnega pomena. “To je sramota za državo in politiko. Včasih se politika preveč vtika v stroko. Radi bi imeli vse pod kontrolo, čeprav se na koncu izkaže, da nimajo nobene kontrole, naredijo pa ogromno škode. Ker po drugi strani politika stroke ne upošteva, ko bi bilo to nujno in najbolj potrebno. Škoda pa se dela na ljudeh – na pacientih. Nihče pa ne odgovarja za nič.”

Ljudi ni. In če bo država tako delala še naprej, jih tudi ne bo.

Matjaž Kresevič, zdravstveni tehnik v Domu upokojencev Postojna

Vsi trije sogovorniki pravijo, da so se v zadnjem letu sindikati zdravstva in socialnega varstva, ki jih vodijo v svojih delovnih okoljih, okrepili. Opisujejo slabe izkušnje, ki so jih imeli nekateri sodelavci s sindikati prej in da je te najtežje pridobiti nazaj, nekaterim drugim sodelavcem je vseeno. A govorijo tudi o zmagah, ko so stopili skupaj in vztrajali – eni so bili prisiljeni iti na sodišča, kjer so bile njihove zahteve potrjene, drugi so z zbiranjem podpisov preprečili dejanja vodstva, ki bi bila nepravična. Vsi trije poudarjajo veliko komunikacije s člani in članicami sindikata, takojšnje odzivanje, iskanje skupnih rešitev in predlogov, stik z delavci in delavkami v različnih službah in na različnih oddelkih. 

“Če dobimo informacije iz vsake službe in oddelka, kaj je novega in kaj se dogaja, lahko vskočimo, ko je treba, in ljudje vidijo, da smo tam. To se takoj pozna – pri vsemu. Ko vidijo, da ti lahko zaupajo, da nisi tam z direktorjem, ampak si tam za njih, se spremeni vse,” je opisal Matjaž Kresevič. “Sindikati bomo morali združiti vse delavke in delavce, pognati naprej ta model organiziranja. Ker bolj ko nas razkopljejo in razdvajajo, slabše je za nas. To delodajalci vedo. In žal jim večinoma to uspeva.”

V času kriznih razmer ni nihče štel delovnih ur in časa odmora. “Ne vem, kaj bi bilo, če bi bolj resno in močno pritisnili na delodajalce, na državo – res bi bilo hudo. A nastradali bi ljudje, ne država in odgovorni,” je pojasnjeval, da je delo v kriznih trenutkih moralo biti narejeno in vedeli so, da ga bo nekdo moral narediti. 

fotografija Pablo Jarrín, wikimedia

Nad Postojno se pne vojaško igrišče in vadbišče Poček. V najhujših trenutikh zdravstvene krize zaradi okužb in preobremenjenosti je bilo v postojnskem domu starejših, kot da vojske v mestu ni. Niso jim prišli ponuditi pomoči. Pa bi lahko, je prepričan sindikalist. Omeni vojaške bolničarje, a opiše tudi najbolj temeljno pomoč pri razdeljevanju hrane ali temu, da se da starostnikom piti, se z njim izmenja nekaj besed. Osnovna podpora je prišla od civilne zaščite, občina je preusmerila iz zaprte šole štiri čistilke, dve medicinski sestri sta prišli iz Doma starejših Logatec, nekaj je bilo prostovoljcev, je naštel zdravstveni tehnik po spominu. “Če vemo, da nam je dnevno manjkalo od deset do petnajst ljudi, ki opravljajo negovalno delo, je jasno, da ni bilo dovolj. Na oddelku je lahko bilo tudi trideset ljudi na enega bolničarja. Enostavno ne znese. Hitelo se je. Situacija se je na hitro spremenila iz enega dneva v drugega – ko so se pojavile prve okužbe, jih je bilo drugi dan že dvajset. Vzpostavili smo rdečo cono, ljudje so morali spakirati in smo jih preselili. Nekatere večkrat. Zanje je bilo premalo informacij – mi pa nismo imeli ljudi, da bi se temu posvetili, da bi pojasnili, zakaj se jih prestavlja drugam, kaj in do kdaj bodo tam. Ni bilo časa. Ko je vse padlo na nas, ni bilo časa – in tu bi nam prav prišla pomoč in podpora.” Pokima, da se je s tem, ko se je ukrepe gradilo na zastraševanju in omejitvah, v resnici pustilo okolja, kjer so bile okužbe, popolnoma sama. 

Kasneje, ko so se nanje obrnili kolegi po pomoč, je odšel pomagat v Dom upokojencev v Koper. Pred tretjim valom upa na najbolje. “Delavke in delavci so izčrpani. Pustimo zaščitno opremo, sedaj smo je vsi polni – ampak ljudje … Ljudi ni. In če bo država tako delala še naprej, jih tudi ne bo. Ne vem, kaj bo z zaposlenimi. Zgodi se, da bi, a telo ne dopušča več. Ne moreš. Včasih pa je obratno. Utrujenost je tolikšna, da se ne moreš niti spomniti, kako si nekaj naredil ali kako si se nekje znašel. Res je bilo hudo.” Sistema za razbremenilne pogovore v postojnskem domu nimajo vzpostavljenega, utrujenost je med sodelavkami in sodelavci v zadnjem času tolikšna, da ni ne volje ne želje po druženju ali pogovorih, je odkimal sindikalist. 

Oba delavca v domu starejših pravita, da peticij in pritiska svojcev, naj država nekaj ukrene glede oskrbe starejših, še kar ni. S hvaležnostjo naštevata zahvale, ki so jih prejeli, sadje, ki jim je bilo na voljo, opisujeta, kako jih je vodstvo doma prišlo pogledat, ko je bilo najhuje, in se zahvalit; a z vso težo je na delavkah in delavcih tudi zavedanje, da to na koncu ne prinese konkretnih sprememb na bolje, da se prehitro pozabi in da se že leta nič ne spremeni.  

“Vidimo, da je sistem katastrofalno krivičen. Če se bo nadaljevalo v tej smeri bo z domovi grozno. Res bodo postali hiralnice v najslabšem pomenu. Ljudi, ki bi delali, ne bo – absolutno ne pod sedanjimi delovnimi pogoji, z obstoječimi obremenitvami in s tako podvrednotenim plačnim sistemom. Če ne bomo naredili korenitih sprememb in premislekov, bo samo še slabše,” je doma, nekaj kilometrov iz Kranja v Šenčurju pojasnila Nataša Malnar. Prepričana je, da je kadrovska okrepitev predpogoj za kakovostno in dobro oskrbo. Opozorila je, da na take zdravstvene krize ne moreš biti nikoli pripravljen – a sedaj, je dodala, je še huje, saj so oblasti in politika izgubili vso zaupanje ljudi.

“Mi na terenu smo pripravljeni, cone so pripravljene, rdeča, siva. Kar se tega tiče, smo v resnici zelo dobro pripravljeni, razmere v domu niso slabe,” je pojasnila. “A vprašanje je širše: ali bomo reševali ljudi in jim pomagali, ali ne bomo? Moje zaupanje v sistem, priznam, se je omajalo. Treba je govoriti tudi o tem, da stvari niso povsod, kot bi morale biti – zato da se jih popravi. A ni premikov. Sedaj ko sta šla prva dva vala mimo, se nič ne premakne. Mnoge so z dodatki utišali, čeprav vidimo, kako so se delili in tudi to je sramota. Domovi za starejše so res nasrkali, a nas nihče nič ne vpraša.”

Medicinska sestra poudari, da morajo ljudje, ki delajo v domovih za starejše, svoje delo početi s srcem. “Ne more ti biti že vnaprej vse odveč – moraš biti pripravljen pomagati. Pomagati. Ker o kom govorimo? O ljudeh, ki so celo življenje delali, mnogi so ga pregarali in zaslužijo si najboljše, nimajo pa nič. Mnogi nimajo niti zadostne pokojnine, zato jim oskrbo doplačujejo otroci in tako se čutijo v breme in omejene. Mnogim država pobere vse, za kar so delali in kar so zgradili po celem življenju dela. Vidimo, da svojci plačujejo, tudi če potem njim zmanjka. Ker za koga pa boš dal, če ne za starša? To so velike stiske, v katere se nihče ne poglablja.”

Vemo, da lahko na terenu naredimo vse, a če v bolnici, kamor pacienta pripeljemo, nekaj izpade, smo delali vse zaman. Ali pa obratno. Vse je vzajemno in povezano – en brez drugega ne moremo.

Boštjan Plahutnik, reševalec v Reševalni postaji Ljubljana

V kranjskem domu, kjer dela, stvari tečejo, ker so dober tim, ker se poznajo in si pomagajo, je prepričana Nataša Malnar. “A ne bomo večno tam. In veliko jih je že odšlo, sploh dobrih. Tudi zaradi pritiskov in groženj prejšnjega vodstva. Če ni niti kolektiva, si ne predstavljam, kako je. Sama pri sebi vem, kaj in zakaj moram narediti. Delavce in delavke bi morali kaj vprašati. A nam kar ne verjamejo. Zadnje leto je pokazalo, da smo bili, ko je bila kriza, na razpolago. Tega nismo študirali. To narediš. In če bi bilo treba, bi danes spet zagrabili. Ker delaš za in zaradi ljudi. Ker čutiš zavezanost. To je bila svetla točka – res, dihali smo kot eden. Drugače ne bi bilo nič.”

Poklic reševalcev in reševalk, pravi Boštjan Plahutnik, je specifičen. “Ekstremen je v tem, da vidimo tako zelo lepe kot zelo grde in krute stvari, stiske. Razvijemo specifičen črn humor, ki pomaga. Gre za poslanstvo, a poslanstvo je vsak poklic, če ga opravljamo s srcem. Ni pomembno – ali si čistilec, čevljar ali reševalec – eden brez drugega ne moremo. In če v sistemu en del izpade, se začne sistem sesuvati. Zato se nimamo za nič več. Vemo, da lahko na terenu naredimo vse, a če v bolnici, kamor pacienta pripeljemo, nekaj izpade, smo delali vse zaman. Ali pa obratno. Vse je vzajemno in povezano – en brez drugega ne moremo.”

Na smrti se nikoli ne navadiš, ne pozabiš jih, a vse se prestane, preboli, pravijo sogovorniki. “Če prideš z odporom v službo, ne vem, kako lahko dobro skrbiš za ljudi. Veselje je pomembno. Robotsko delo, kot po tekočem traku razčloveči,” je opozoril tudi Matjaž Kresevič. Bolj kot vse ostalo, je bilo razbrati iz njegovih odgovorov, ljudi pobije občutek, da je vse zaman in se zazdi, kot da bi bilo vseeno. Občutek je bil še svež. “Težko je, ko vidiš, da se boriš, daš vse od sebe, nagrade pa ni – pa ne gre za denarno nagrado, tudi spoštovanja in priznanja ni. Zgubi se zaupanje, ljudje ne verjamejo več – v nič. Res so nas hvalili, a ko ljudje vidijo, da po vsem govoru o tem, da ni denarja, ni sredstev, ni možnosti, se vseeno najde denar za dodatno nagrado zgolj za vodstvo, jih to sesuje. Takrat dojamejo. In tako dela tudi država. V mesecih, ko stvari niso bile več tako kritične, ali so kaj naredili? Nič. Kvečjemu so še marsikaj vzeli, saj gredo spremembe zakonodaje ljudem v škodo. Zastonj so besede hvale, sploh če potem takoj udarijo po celotnem sistemu. Ljudje smo izgubili zaupanje. V vse. In to so huda čustva, ker vidiš in čutiš, kako uničujoča so. Boli – da si že samo upajo nekatere stvari narediti ali jih poskusiti narediti. Nepoštenje boli.”

Ena najtežjih preizkušenj generacije je tako, potem ko je dokazala, kaj vse ljudje zmorejo in kako, ko je potrebno, stopijo skupaj, dobila v zadnjih tednih in mesecih grenak priokus. Zmaga nad fašizmom in nacizmom je v delavkah in delavcih po koncu druge svetovne vojne okrepila zavedanje in občutek, da če so lahko premagali zlo sovraštva in ideje nadvrednosti enega človeka nad drugim, lahko oblikujejo tudi drugačne odnose v delovnih okoljih in zgradijo bolj socialno državo. Škoda bi bilo, če bi se na to možnost in moč ljudi pozabilo.

Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.Ime *E-mail naslov: *E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.sporočilo *Želim prejemati Obvestilnik. Pošlji

Priporočamo tudi:

V italijanskem združenju Mi obtožujemo pojasnjujejo, zakaj zahtevajo, da se razjasni odgovornost politikov za opustitve dolžnosti v času množičnih smrti zaradi Covida-19. Slovenska okrožna tožilstva vodijo vsaj dve preiskavi zaradi kazenskih ovadb.

Zero Image

Rešujejo in skrbijo za nas: Dihali smo kot eden

Preberite izvorno novico na Rešujejo in skrbijo za nas: Dihali smo kot eden >

Interdiskont.si | Ponudbe meseca