O vodah Slovenije 2 B R 0 2 B – To Be Or Not To Be? – Biti ali ne biti? Kakšni so koraki h genocidu?

O vodah Slovenije 2 B R 0 2 B – To Be Or Not To Be? – Biti ali ne biti? Kakšni so koraki h genocidu?

Piše: Jože Pintar Foto: Jože Pintar, osebni arhiv

V zadnjem času v medijih spremljamo razprave o gospodarjenju s prostorom ter vodnimi viri, ki potekajo med javnimi institucijami, nevladnimi organizacijami in stroko, zato je tematiko smiselno razčleniti nekoliko širše.

Poselitev Slovenije in voda

img257.jpg

Slovenci imamo srečo, da poseljujemo področje s skorajda idealno naravno lego na meji med Jadranom z mediteransko klimo, Panonsko nižino ter skrajnim robom Alpskega loka, ki velja za vodni stolp Evrope. Lega med tremi klimatskimi območji nam zagotavlja izjemno raznolikost rastlinstva in živalstva (biodiverziteto), izjemno raznolikost klimatskih razmer ter nadpovprečno vodnatost (obdarjenost s padavinami). Prav zaradi razgibanega reliefa (pokrajine) ter Alp, ki delujejo, kot naravna bariera zračnim tokovom, pa smo izpostavljeni tudi izredno pestrim vremenskim dogajanjem, s katerimi smo se soočali skozi vso svojo zgodovino. Tako je že Prešeren v Krstu pri Savici opisoval koncentrirane hudourniške padavine, Prežihov Voranc pa erozijsko odplavljanje rodovitnih tal v svojem Boju na požiralniku.

Najprej so bile v Sloveniji poseljene pretežno bolj dostopne in plodne ravnice in gričevja, kasneje pa se je prebivalstvo začelo premikati v težje dostopne hribovite predele, kjer se je počasi začelo razvijati sezonsko pašništvo ter zametki železarstva. Tako so se z začetkom ogljarsva začeli krčiti tudi gozdovi, ki so bili, poleg voda, eden prvih energentov. Praktično skozi vso zgodovino Slovenije je potekalo gospodarsko pogojeno antropogeno preoblikovanje naše krajine.

Bujni kraški borovi in hrastovi gozdovi so bili izsekani bodisi za gradnjo beneških ladij ali kot temelji najslavnejšega mesta na vodi. Da bi plodno zemljo zaščitili pred izsuševanjem in vetrno erozijo, so se prebivalci naučili iz kraškega kamna graditi mejice, ki so hkrati služile varovanju živine, hkrati pa so se razvile v svojevrstne ekosisteme, ki so nadomestili prvinske gozdove.

Slovenske naselbine so se vseskozi razvijale v bližini vode, ob izvirih rek, potokov in jezer, ki so omogočali tako preživetje, tovorne poti in vir energije. V dolinah, kjer so vodotoki služili kot plovne reke, so bila naselja od voda odmaknjena dovolj, da ob ujmah dovolila razlivanje. Obale pa so služile pretežno pridelavi hrane. V dolinskih mokriščih so prebivalci začeli izdelovati izsuševalne kanale, ki so omogočili kmetijsko izrabo sicer neprimernih površin, ob njih so zgradili poti, ki so poljščine varovale pred preplavljanjem, za gradnjo bivališč pa so se naučili izbirati nekoliko višje, suhe lege.

Veliko bolj iznajdljivi in prilagodljivi pa so morali biti prebivalci hribovitih predelov ter ozkih alpskih dolin, ki so množično poselitev doživele nekoliko kasneje. Tovrstne odmaknjene, teže dostopne in z gostimi gozdovi poraščene predele so sprva sezonsko obiskovali pretežno pastirji, rudarji ter oglarji, sčasoma pa so se tudi tu razvile posamezne stalne naselbine. Težji življenjski pogoji so določali skrbnejšo rabo prostora, saj so pridelovanje bornih poljščin sprva dopuščali le osrednji osončeni deli prodnatih dolin, na katerih so prebivalci z velikim trudom vzpostavili primerno plast obdelovalne zemlje.

Poti so potekale bodisi ob senčnih obronkih gozdov na robovih dolin, bodisi ob bregovih rek, agrarne naselbine pa so se razvijale na sončnih, stabilnih in suhih, po možnosti nekoliko dvignjenih površinah s skalnato podlago. Večja obrtna ter trgovska središča so navadno nastajala na nekoliko vzdignjenih bregovih ter sotočjih rek, ki so ponujala možnost transporta, varnost pred napadi ter najpomembnejši vir energije za železarstvo, lesarstvo ali živilske mline.

Voda je tako vseskozi pomembno odločala o rabi prostora, zaradi česar je bilo vitalnega pomena tudi poznavanje ter obvladovanje z njo povezanih pojavov. Tako so se ob obalnih področjih pred plimovanjem in valovi varovali z valobrani, na suhih kraških območjih so prst skrbno čuvali pred izsuševanjem, na močvirnatih področjih so zemljo izsuševali z jarki ter nasipi, najbolj temeljito skrb vsem oblikam voda pa so morali posvečati prebivalci hribovij in gorovij.

Voda je življenje

img354.jpg

Hidrološki dejavniki namreč absolutno določajo vse aspekte človekovega življenja ter so temeljni del njegovega okolja. Poleg dejstva, da je voda najpomembnejši sestavni del živih organizmov, je vodna para bistveni del meteoroloških pojavov in kot najpomembnejši toplogredni plin omogoča življenje na našem planetu. Količina vlage v zemljini odloča o njeni plodnosti, kemični in mehanski preobrazbi (preperevanju, krušenju), stabilnosti ter s tem primernosti za najrazličnejše rabe. Slovenci smo se čez tisočletja naučili ravnanja s to nepogrešljivo dobrino na način, ki je koristil tako naravi, kot potrebam vedno bolj naraščajočega človeštva.

Neplodne površine smo z namakanjem spreminjali v plodne, plazljive terene pa z osuševanjem spreminjali v stabilne, neželene vplive vode, kot so hudourniške poplave smo se naučili blažiti z razprševanjem ter tako ustvarjali značilno kulturno krajino. Obale in napajališča smo v vročih obdobjih uporabljali kot stičišča in senčni vaški vodnjaki so nam služili kot centri družabnega življenja. S prihodom industrializacije konec 19. stoletja so nekdanje mline in žage zamenjale vodne vodne elektrarne, rižanje lesa in splavarjenje pa so, s prihodom železnic, nadomestila sodobnejša transportna sredstva. Odpiranje svetu je, poleg demografskih sprememb, pogojevalo tudi spremembo ravnanja in odnosa do krajine ter naravnih virov.

Širitev naselij, širitev industrije, kakor tudi pojav turizma so bili povod, da je nadzor nad urejanjem naravnih območij, za katera so v času po agrarni reformi skrbele lokalne skupnosti, začela prevzemati država.

Za območje Dežele Kranjske je ministrstvo za gozdove in rude, ki je skrbelo tudi za premogovništvo in lovni turizem, v času Avstro-Ogrske, sprejelo prvi zakon o urejanju voda. Po 2. industrijski revoluciji, kot odgovoru na prvo svetovno vojno, ki je za seboj pustila sled velike revščine, je nastopilo veliko prerazporejanje prebivalstva in do tedaj obstoječe vrednote, so se začele naglo umikati globalni standardizaciji in logiki kapitala.

Voda in gospodarski monopoli

Odločanje o gospodarjenju s prostorom in naravnimi viri je naglo začelo postajati orodje politično gospodarskih monopolov in sredstvo za prerazporejanje bogastva. Les je postal izključno tržno blago in nekdanje sonaravne prakse gojenja in selektivne sečnje gozdnih površin (povirij), katerih funkcija je bila nekoč ekosistemska regeneracija, so zamenjali goloseki, za katere so imeli koncesije predvsem veliki posestniki in lesni trgovci.

11219501_984687578210060_8688317528650523305_o.jpg

Gozdna območja, ki so bila nekdaj slovenski naravni fond, so po vrsti dvomljivih transakcij prešla v last tujega industrijskega holdinga. Zaradi prekinitve gozdarjenja v šopih, ki je omogočalo naravno regeneracijo gozdnih sestojev ter intenzivne industrijske paše drobnice, so pobočja hribovij, ki so prej služila kot naravni vodohrani, postala ranljiva za vodno erozijo in ogoljevanje plodne zemlje. Zaradi hitrejšega stekanja voda, ki so jih prej zadrževale krošnje dreves ter koreninski sistemi, so se začeli stopnjevati poplavni dogodki, ki so odnašali zaplate plodne zemlje, katere so prebivalci, čez stoletja, s trudom vzpostavili v, za pridelavo ugodnih, ravninskih predelih. Avtohtone drevesne vrste so pogozdovalci začeli menjavati z manj odpornimi in okolju prilagojenimi, a ekonomsko bolj sprejemljivimi različicami monokulturnih nasadov. Vodotoke je, na podočjih, kjer se je začela razvijati, na petrokemiji temelječa industrija, vse bolj ogrožalo tudi nenaravno, kemično onesnaženje.

Naravovarstvo in njegove pasti

Kmalu po 2. svetovni vojni, med katero si je narava nekoliko opomogla in so nam gozdovi pomagali preživeti v prvih kriznih letih, so se v Sloveniji okrepila naravovarstvena prizadevanja. Zelo kmalu je bilo, ob predvojnem varovanem območju Triglavskih jezer, proglašeno tudi zaščiteno območje Martuljkove skupine. Vzpostavil se je koncept varovalnih gozdov, katerih gospodarjenje je sledilo principu ohranitve zemeljskega površja in vodnih virov ter zaščite vznožnih naseljenih območij pred naravnimi ujmami.

Začela se je intenzivna sanacija goličav, zemeljskih usadov povzročenih od neurnih voda ter ozelenjevanje od pretirane paše ogolelega hribovja s pomočjo zemeljskih teras in sonaravnih vegetacijskih ukrepov. Že v zgodnjih šestdesetih letih je bilo potrebno za vsak večji infrastrukturni projekt pridobiti tako imenovano vodno gospodarsko soglasje. Hkrati z naravovarstvenimi prizadevanji pa se je začela tudi gospodarska prenova, ki je v precejšnji meri slonela na internacionalnih neo-avantgardnih idejah. Sklad Združenih narodov za obnovo in razvoj UNDF je štipendiral jugoslovanske strokovnjake in naši skupni domovini nudil tehnično pomoč pri načrtovanju projekta izrabe vodnih virov rek Save in Donave za potrebe prebivalstva, kmetijstva energetike ter industrije, ki še danes poteka v okviru t.i. mednarodne Savske komisije ter kontroverzne izgradnje verige elektrarn na reki Savi.

Nova prelomnica na področju gospodarjenja s prostorom in naravnimi viri je nastopila v drugi polovici sedemdesetih let, ko so mednarodni finančniki ter predstavniki korporacij sklenili, da nezadržna rast prebivalstva, industrijsko onesnaževanje ter prekomerna potrošnja naravnih virov ogrožajo standard razvitega dela sveta ter onemogočajo razvoj potenciala surovinsko eksploatiranih a industrijsko manj razvitih držav.

Ustanovil se je Rimski klub, ki je postavil koncept »postopnega prehoda na solidarnejšo globalno družbo«. Centralno-planski model gospodarstva, temelječega na obdavčitvi okoljske škode, ki naj bi omogočila kompenzacijo državam tretjega sveta, poimenovali so ga Agenda 21 – Trajnostni razvoj, ki se je v marsičem ujemal z doktrino jugoslovanske neuvrščene socialistične neoavantgarde.

Že na prvem ekonomskem forumu, ki je na temo prostorskega načrtovanja in gospodarjenja z viri, leta 1970 potekal v Švicarskem Davosu, je bil za uveljavljanje trajnostne agende privzet koncept družbenega planiranja, temelječ na statističnem konsenzu pooblaščenih ekspertov (tehnokratov), ki ga je pred tem razvila ena ameriških korporacij.

V Sloveniji je bila v tem času izvedena široka medpanožna okoljska analiza, ki je bila v letu varovanja narave in prve podnebne konference, leta 1972, izdana v obliki zbornika Zelena knjiga o ogroženosti okolja v Sloveniji. V tem okviru ter na osnovi naše bogate tradicije gospodarjenja z naravo se je začel razvijati holistični princip načrtovanja in gospodarjenja s prostorskimi viri, temelječ na realnih osnovah, poimenovanih naravne danosti. Sistem, ki je primerjal sestavo in rabo tal, možnost gradnje infrastrukture, klimatske razmere, naklone površin ter osončenje s potencialno klimatsko ogroženostjo, je bil predviden kot neodvisni referenčni okvir, ki bi enakopravno opredeljeval možnosti razvoja, ne glede na parcialne interese ali ideološke subjektivne odločitve.

Kljub temu, da je nadaljnji razvoj slovenskega modela prostorskega načrtovanja, imenovanega Urejanje povirij voda, sofinancirala ter tehnično podprla Fordova fundacija in ga je za svojega privzela Harvardska Univerza, pa je za okus slovenskih centralnih planerjev, ki so bili v tistem času zbrani v Zavodu za statistiko, omogočal premalo prostora za arbitrarno uveljavljanje interesov ter monopolov.

Razprodaja stroke

Koncept pravičnega, vzdržnega in sonaravnega upravljanja z vodami bi moral temeljiti na jasnih strokovnih kriterijih in usklajeni razvojni viziji v skladu z izraženimi interesi neposrednih uporabnikov. Sodobni globalni tehnološki trendi se osredotočajo predvsem na sanacijo in kroženje že problematičnih voda ob velikih vodotokih in v zgoščenih območjih industrializiranih naselij, kar strokovno imenujemo komunalna hidrotehnika.

img173.jpg

Večjo pozornost pa bi morali nameniti območjem, kjer se čista voda zbira, plemeniti ter zadržuje po naravni poti, torej na vodozbirnih območjih ter pritokih nižjega reda. O kakovosti vode namreč odloča sestava tal in vegetacije na območju izvirov (pritoki 1. reda) ter manjših potokov (2. reda), ki napajajo večje vodotoke.

Že stari ljudje so vedeli, da je najkakovostnejša voda na izvirih, ki jih obrašča črno mahovje. Kljub temu da se vodni porabniki vse bolj gostijo v mestih, se moramo zavedati pomena in solidarnega vzdrževanja vodnega režima v mnogo redkeje poseljenih predelih. Konec koncev jugoslovanski model kategorizacije vodotokov na podlagi velikosti vodozbirnih območij uporablja celo agencija NASA. Na njej temelječ princip izračunavanja minimalnih stroškov vzdrževanja, t.i. ekosistemskih rešitev sta povzeli celo korporaciji Nestle in Coca Cola za njuno »Globalno vodno partnerstvo« pod nazivom »Global Water Stevardship«.

Prav znanje s področja vzdrževanja ekosistemov ter prostorskega načrtovanja, ki smo ga vseskozi solidarno delili, je velika primerjalna prednost naše dežele. Slovenski diplomati so v času osamosvojitve, prav na tej osnovi dosegli priznanje Organizacije združenih narodov in sveže samostojna Slovenija je bila na konferenci v Riu ena prvih pristopnic h Klimatski trajnostni Agendi za 21. stoletje.

Kljub zavidanja vredni tradiciji, visoki strokovni usposobljenosti, zavezanosti delitvi znanja, ter eni najnaprednejših okoljskih zakonodaj pa je nekdaj visok nivo varovanja po osamosvojitvi izredno padel.

Nekdaj enotno telo, imenovano Zveza vodnih skupnosti, v kateri so bili zbrani tako predstavniki stroke, poslovnih interesov in lokalnih skupnosti, je nadomestil spekter razdrobljenih sektorskih birokratskih organov, poslovnih interesnih skupin, paravladnih organizacij ter akademskih sfer, ki so začele boj za tranzicijski vpliv in dobičke.

Sredstva namenjena investicijskemu vzdrževanju vodnih zaledij so se začela prelivati v precenjene na pol zasebne infrastrukturne investicije in parcialno preprodajo starih večnamenskih infrastrukturnih projektov v obliki »strokovnih ekspertiz«.

Posledice dolgoletnega zanemarjanja in prelaganja nujnih vzdrževalnih del so se začele pripisovati doktrini izrednih vremenskih pojavov kot posledice toplogrednih plinov. Nekdaj ugledna stroka je v tržnih razmerah začela podlegati skušnjavam in delati usluge političnogospodarskim interesnim skupinam, po načelu »Če naročila ne bom sprejel jaz, ga bo pač nekdo drug«. Pričakovana škoda se je navidezno kompenzirala z nalaganjem papirnatih »izravnalnih ukrepov«, ki so jih investitorji največkrat prepustili državi. Prostor legitimnega javnega interesa lokalnih skupnosti ter njihovih združenj so zasedle pooblaščene organizacije, ki hkrati izvajajo medijske kampanje za najrazličnejše tuje naročnike, izsiljujejo ter onemogočajo lokalne investitorje, ter preko povezanih podjetij, proti plačilu izvajajo ter posredujejo pri prodaji nestrokovnih okoljskih presoj. Kapitalski logiki so podlegle tudi akademske institucije, ki so zaradi drastičnega zmanjšanja državne podpore bazičnim raziskavam ter kanaliziranju sredstev preko nadnacionalnih institucij, ki le ta pogojujejo s prilagajanjem zahtevanim doktrinam, vnaprej pričakovanim rezultatom ter točkovanju na podlagi objav v mednarodno rangiranih revijah, prisiljene na trgu prodajati stare ideološko prirejene študije.

Nacionalni referenčni laboratoriji se morajo potegovati za donacije sredstev in aparatur s strani korporativnih mecenov, za katere preko tako imenovanih »spin off« podjetij izvajajo komercialne raziskave in tako izgubljajo vtis strokovne neodvisnosti.  

Neoperativnost, ki jo narekujejo razmere, negativna selekcija ter desetletja nevzdrževanja osnovne infrastrukture odpirajo okno priložnosti za mednarodne korporativne akterje, kakršno je tudi Globalno partnerstvo za vodo, da vstopijo na nacionalne trge tako imenovanih ekosistemskih storitev.

Doktrina trajnostnega razvoja

img713.jpg

Doktrina trajnostnega razvoja in potenciranje vpliva klimatskih sprememb na naravne pojave se vse bolj izraža v težnji po mednarodni regulaciji ter centralnoplanski kolektivizaciji naravnih virov in njihovi zlorabi kot instrumenta socialnega nadzora ter družbeno planskega prerazporejanja naravnih bogastev.

Tovrstne težnje po zmanjševanju nacionalne suverenosti se kažejo tudi v tako imenovanem korporativnem »global stewardship«, pozivih po podeljevanju pravne subjektivitete območjem narave pod pretvezo »univerzalnih vrednot«, ki jih, proti plačilu tržijo t.i. nevladne organizacije ter načrtih za uporabo svetovnih naravnih virov, kot realne podlage prihajajoči digitalni valuti.

Ideja o ukinitvi nacionalne suverenosti in »decoplingu« (razdružitvi človeka in njegovega naravnega okolja), ki ju promovirata Rimski klub in Mednarodni denarni sklad, ustreza tudi progresivni neoavantgardistični ideološki internacionali, ki v zasebni lastnini vidi oviro ustvarjanju novega človeka (Humanity 2.0). Del tehnokratskega aparata, ki odkrito nasprotuje konceptu nacionalnosti, vključno z državnimi pravnimi svetovalci intenzivno podpira podpisovanje nadnacionalnih aktov o upravljanju narave, ki so nadrejeni nacionalni ustavni ureditvi.

Glede na obstoj lokalne tradicije in tehnološkega znanja, prilagojenega raznolikim lokalnim okoliščinam, odrekanje suverenosti nad vsaj dvema tretjinama nacionalnega teritorija, ter vladanje s tako imenovanimi »ukrepi«, ne bi pomenilo pozitivnega napredka, temveč dejanski korak nazaj v tehnologizirano obliko imperialističnega fevdalizma. Namesto globalnih centrov moči in nadomestka avtentične ljudske pobude v obliki, s strani istih vodenih ter financiranih profesionalnih organizacij civilne družbe, bi se morali zateči k odgovorni stroki, pristni ljudski iniciativi ter demokratičnemu odločanju na lokalnem nivoju.

Ko govorimo o prostem dostopu in pravici do vode, imamo navadno v mislih večja vodna telesa, kot so reke, jezera in oceani, ki prečkajo posesti z raznoterimi lastniškimi situacijami. Zaplete pa se, ko pridemo do bolj ali manj pomembnih stotisočih manjših vodonosnikov, ki se nahajajo na zasebnih zemljiščih, ki vsi prispevajo k skupni vodni bilanci (kakovosti in količini vode). Majhen vrtičkar namreč  danes lahko povzroči škodo mnogo širšemu okolju, onesnaženje čezmejnih vodnih teles pa se ne dotika le lokalne skupnosti ali državne tvorbe.

Pri pravilih upravljanja ter mikro-menedžmenta kompleksnih ekosistemov je potrebno biti zelo previden in racionalen. Vsekakor pa je o omejitvah razpolaganja s premoženjem potrebno dopustiti možnost odločanja na več, po možnosti čim nižjih nivojih. Ni jih smotrno prepuščati hladnim globalno posplošenim algoritmom, še manj pa vsiljenim ideološkim predsodkom in s strani globalnega kapitala serviranim »univerzalnim vrednotam«. Kot je nekoč zapisal eden naravovarstvenih strokovnjakov: »Narava, katere del je tudi človek, je prekompleksna, preraznolika in predinamična, da bi jo zapirali v posplošene kalupe, dogme in statistične algoritme.«

V slovenski zakonodaji lastninska pravica in razpolaganje zemljiščem ne obsega pravice do pod njo ležečih naravnih virov, za izkoriščanje katerih je potrebno pridobiti družbeno koncesijo. V zgodnjih osemdesetih letih so se, na primer, začele razprave o širšem pomenu in potrebi po zaščiti Triglavskega gozdnega območja, kot osrednjega vodonosnika Alpsko-Jadranske regije tedanje skupne Jugoslavije, v katerih se je izkristaliziral koncept varovalnih gozdov širšega družbenega pomena.

Že med temi razpravami se je pokazal konflikt med minimalnimi razlikami v razumevanju posameznih navidezno podobnih pojmov in definicij, ki so v skrajnih konsekvencah pomenili bistveno konceptualno razliko.

Razlika med »varstvenim« ter »varovalnim«, med »parkom« in »rezervatom«, »trajnostnim« in »sonaravnim« gospodarjenjem, ne nazadnje tudi med upravljavskimi pravicami in odgovornostmi. Tovrstni razkorak se je še poglobil leta 1995, ko je Slovenija, kot ena prvih pristopila k trajnostni Agendi 21, začela sprejemati Varstveni koncept 2000, ki je obravnaval zaščitena območja narave, imenovana Natura 2000, ki se danes dotikajo dobrih dveh tretjin slovenskega ozemlja.

Koncept narodnega parka je predvideval, da se delna omejitev gospodarjenja s svojo lastnino prebivalstvu zaščitenih območij, poleg soodločanja, kompenzira s strokovno pomočjo, gospodarskimi spodbudami ter »nadstandardom« s področja javnih storitev, kakršna je komunalna ter zdravstvena oskrba. Žal se je predvideno participativno odločanje zreduciralo na potrjevanje vnaprej pripravljenega načrta upravljanja s pomočjo orodja Dephi, za doseganje vsiljenega soglasja, priporočenega s strani Agende 21.

Omejitve prebivalstva so se v novelah zakona začele stopnjevati, obljubljenih sredstev ustanoviteljica parka ni zagotavljala, temveč je vzdrževanje infrastrukture, sledeč globalnim doktrinam, začela vse bolj omejevati. Obljubljeni nadstandard zdravstvene oskrbe je bil najprej delegiran papirnatim »sektorskim politikam«, v kasnejših novelah pa je iz zakona izginil. Tako je prebivalstvu ostal nadzor, ki prepoveduje obnovo starih turističnih razglednih točk, vzdrževanje infrastrukture, ki je naselja ščitila pred naravnimi ujmami, zaradi degradacijskih procesov ogroženi vodni viri, zdravstveni nadstandard pa rezultira z ukinjanjem ter centralizacijo že obstoječih ustanov.

Svet se bolj in bolj premika v smer sleherniku vse manj dostopnih in razumljivih digitalnih upravljavskih procesov, temelječih na umetni inteligenci. Zakonodaja, ki postaja vse bolj globalizirana, standardizirana, ter nepregledna, vse bolj temelji na tako imenovanih »ukrepih« in pametnih pogodbah, temelječih na veriženju blokov.

Prostor odprte javne razprave vse bolj prevzemajo analize socialnih omrežij in v globalne odločevalske panele omrežene centralno vodene, financirane in usmerjane platforme, ki jih obvladujejo tako imenovane nevladne organizacije ter izbrani »ambasadorji«. 

Na konferenci »Prostorsko načrtovanje danes in jutri« se je predstavnik planerske stroke pohvalil, da so prostorski načrtovalci z izkušnjami s področja javne uprave najbolj vroče blago, iskano s strani »human resource« oddelkov globalnih korporacij. Na konferenci, ki je potekala na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, je razvpiti akademik izjavil, da je pojem nacionalne države ovira globalni tržni logiki in da ljudje niso rastline, ki bi bile ukoreninjene v svojo zemljo ter naravno okolje.

Slovenija je raznolika in zelo členjena dežela, ki nima širokih enovitih prostranstev, milijonskih mest in koncentriranega lastništva, ima pa skozi stoletja razvite vrednote in tradicijo pozitivnega odnosa do narave.

Ker smo v obdobju velikih tehnoloških, gospodarskih in družbenih premikov, je sedanji trenutek nedvomno čas za postanek in razmislek o nadaljnji poti. Glede na akumulirano znanje imamo možnost izbrati pot razvoja, na kateri bomo imeli možnost vsaj delno odločati o svoji usodi. Skrb za naravo, ki je naša največja prednost, bi morala služiti našim potrebam in specifikam. Skrb za ekosistemske storitve bi morala prevzeti naša stroka, povezana z lokalnimi izvajalci, na podlagi odprtega dialoga ter preglednega demokratičnega odločanja.

Nikakor se nam ne sme zgoditi, da bi o vseh aspektih našega življenja ter družbenega razvoja odločali odtujeni centri finančne moči. Skrbi za naš prostor, v imenu univerzalnih vrednot ter pravne subjektivitete narave, ne bi smeli prepustiti globalnim interesnim združenjem ter korporacijam, katerih storitve bi plačevali z ekološkimi davki. Prizadevati bi si morali za človeku prijazno sonaravno gospodarjenje.

Nedopustno bi bilo, če bi lokalnim kmetovalcem onemogočali vzpostavljanje lastnih vodnih zadrževalnikov, namesto celovite sonaravne ureditve vodnih režimov, pa bi jim ponujali elektronsko nadzorovano namakanje, vezano na uporabo »bioloških« genetsko prilagojenih poljščin ter pametnih elektronskih pogodb.

Prav tako nedopustno bi bilo, če bi lokalnim skupnostim prepovedovali obnovo razglednih ploščadi pod slapovi, odprtih obvodnih družbenih prostorov ter starih jezerskih pristajališč za čolne, hkrati pa bi tistim, ki bi si lahko privoščili plačati ekspertize referenčnih laboratorijev, okoljske presoje nevladnih organizacij, arbitrarne odločitve političnih odločevalcev, na vodovarstvenih območjih območjih, lahko razvijali umazano industrijo in preko njih gradili kanalizacijske sisteme.

Prav tako pa ne bi smeli dopustiti, da odločanje na podlagi zdravega razuma ter realnih okoliščin nadomestijo posplošeni globalistični ukrepi, ideološka pogojevanja in splet nepremišljenih ter nerazumnih pravnih zavez, podpisanih s strani tretjerazrednih uradnikov, katerih kombinacije lahko povozijo tudi z ustavo zagotovljene pravice.

Lahko se nam namreč dogodi, da bomo morali zaradi habitata neke žuželke milijardne razvojne progame spremeniti na način, ki bo poleg gospodarske povzročil še večjo okoljsko škodo ali pa zaradi statusa rezervata, v izogib milijonskim kaznim, najlepši gozd prepustiti propadu v službi preučevanja delovanja podlubnikov.

 Hvaležni za vsak evro podpore neodvisnemu mediju na PAYPAL (na koncu strani) ali TRR SI56 0310 0100 3585 477, Kristjan Vidner, Ob Mejašu 3, 1000 Ljubljana. 

Skincare Zero Image

O vodah Slovenije 2 B R 0 2 B - To Be Or Not To Be? - Biti ali ne biti? Kakšni so koraki h genocidu?

Preberite izvorno novico na O vodah Slovenije 2 B R 0 2 B – To Be Or Not To Be? – Biti ali ne biti? Kakšni so koraki h genocidu? >