Obrazi brezdomstva: Svetovna popotnica

Obrazi brezdomstva: Svetovna popotnica

Živela sem polno in iskreno življenje. Brez preračunavanj sem pustila, da je vame butala sila vetra življenja iz vseh smeri. 

*Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zapis je originalno objavljen v decembrski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.

Pustila sem, da me je učilo in vodilo po raznolikih poteh. Tudi po tej, ki me je pripeljala do Kamre

Mlada sem bila 29 let, ko sem pričela potovati. To je bilo zame prelomno leto na moji življenjski poti, saj sem se v tem letu ločila od svojega moža. Bil je odvisnik od pokra. Želel je biti tudi nasilen, a sem se morala postaviti zase in sem ga udarila po glavi z renglo (v prleškem narečju je rengla izraz za ponev, op. ur.). Presekala sem mu glavo. Vem, grobo se bere, a takrat ni bilo mogoče ravnati drugače. Če ne bi takoj ukrepala, bi rengla udarjala po moji glavi. 

Iz Maribora prištopam v Koper. Na roko sem si zapisala kontakt moje prijateljice Jane, ki je živela v Italiji. Odločim se iti naprej in prištopam do Castela san Giovannija v pokrajini Piacenza. Potrkam na Janina vrata in z odprtim srcem me sprejme. Čeprav mi skozi čas večkrat, ko sem bivala pri njej, pove misel, da te tuja vrata vedno po riti močno udarijo, mi je njena gostoljubnost omogočala daljše lagodno življenje v visoki italijanski družbi. Jana je imela v lasti bencinske črpalke in se je gibala v zanimivih krogih, ki pa me niso privlačili. Obiskovali sva Milano, Sicilijo. Preplavala sem tamkajšnja jezera, saj sem trenirala plavanje. To je bilo obdobje, ki je mojemu strtemu duhu prineslo pravo žensko doživetje in obdobje raziskovanja lastnega miru. 

Štopam. Vračam se v Slovenijo. Prek štopa spoznam francoskega prevoznika, ki prevaža francoski sir v Luko Koper. Ime mu je bilo Joel in je prihajal iz Marseilla. Najina pot se ni končala z Luko Koper. Bila je ljubezen na prvi pogled. Ko sva prispela v Koper, bi se naj poslovila. Joel bi naj ostal še dva dni v Kopru. Ostala sva štirinajst dni. Ker ni imel dovoljenja, da bi se lahko vračal čez mejo, sem ga enkrat na mesec obiskovala v Gorici , v Italiji. Štopala sem od Maribora do Kopra in potem še čez mejo. To nama ni bilo dovolj. Potem sem pričela potovati z njim v Francijo v njegov Marseille. Joel me je želel poročiti. Imel je svojo hišo in redno službo. A se nekako nisem našla v tem svetu. Nekaj me je vezalo na Slovenijo. 

Drage občine, a zares ne zmorete zagotoviti ene sobice za brezdomnega človeka?

Vrnem se domov v Maribor. Opravljam različna dela, od dela v proizvodnji, dela z obdelavo podatkov, do meni najljubšega, dela trgovke in gostinke. Rada sem delala z ljudmi. Prevzaprav, če prav pomislim, sem vse, kar sem delala, delala rada in v tistem uživala. A morda tiči bistvo tudi v tem, da sem prek dela spoznala svojega, sedaj pokojnega Jaka. Bil je izjemen moški. Ne morem, da ne bi zraven zajokala. Ves Maribor ga je imel rad. Spoznala sva se v bifeju, kjer sem stregla. Takrat sem bila stara 45 let. Ni bil odvisnik in ni znal kartati! Znal pa je popolnoma vse drugo. Spoznal se je na vsako delo. Zares je bil dober človek, moški in prijatelj. 

Ni me zapustil. Niti takrat, ko sem bila v komi šest mesecev in pet let na vozičku. In tudi jaz njega nisem zapustila. Postajal je dementen. In življenje ponovno in počasi riše drugačne poti. Najprej se nama dogodi izguba stanovanja zaradi denacionalizacije in kasneje deložacije. Nisva zmogla plačati vseh položnic. Zdravstveno stanje je bilo čedalje slabše. Med tem časom se seliva trikrat, vse dokler se prek prijateljev ne znajdeva na ptujskem koncu. Tukaj se nama končno življenje ponovno malo umiri. Ogromno se pogovarjava. Supaj sva rada brala, se pogovarjala o filmih. Rada sva imela živali. Najraje sem mu skuhala govejo župo. Jaka pa meni zlivance in restan krompir. Joj, pa zagorske štruklje. Jaka je bil tudi mojster žara. Tri leta sva živela v miru, dokler Jaka ni ostal brez črevesja in si poškodoval kolka. 

Meseca marca Jaka umre, za velikonočne praznike pa me lastnik stanovanja deložira. Od sile sem zažgala vse slike iz mladosti. Ostala sem brez vsega! Ob invalidnosti prve kategorije sem morala sprejeti dejstvo, da sem sama. Starost ni luštna stvar! Spakirala sem potovalko in bivala v enem manjšem kraju, nato se selila nazaj v Maribor, nato v Selnico, nato v Lucijo, iz Lucije v Mursko Soboto in nato nazaj na ptujski konec. Vmes sem spala tudi na prostem, v gozdu.

Zakaj sem se toliko selila? Ker so bili prostori, kamor sem bila nameščena, zasilni in neprimerni, negotovi, in tako nikjer nisem mogla ostati ali obstati. Po pomoč sem se obrnila tudi na občino na ptujskem koncu, kjer imam stalni naslov, ki pa za starejšo brezdomko in invalidko prve kategorije v vsej občini nima nobene sobe ali stanovanja. Drage občine, a zares ne zmorete zagotoviti ene sobice za brezdomnega človeka? 

Sreča v nesreči je bila, da sem imela turistični bon, ki sem ga izkoristila v “svoji” občini, kjer imam stalno prebivališče. Nato sem pa sprejela možnost pomoči in podpore v programu Kamra Ptuj. V Kamri se počutim dobro, a se zavedam, da tukaj ne morem ostati. Tudi ne želim, saj nimam možnosti svoje sobice in intime, a mi omogoča varnost in sprejetost ter dejstvo, da mi ni treba spati v gozdu. S pomočjo Kamre smo stopili v kontakt s Kralji ulice, ki delujejo tudi v mojem rodnem mestu Mariboru, in najverjetneje bom svoje življenje lahko umirila tam. 

S svojo zgodbo želim sporočiti, da se moramo zavedati, da vsi živimo drugače. Verjamem tudi v usodo in nevidne sile, ki vplivajo na nas. A zanima me, katere sile vplivajo na nas, da ne opazimo ljudi na robu preživetja ali brez strehe nad glavo, sploh takrat, ko potrkamo v največji stiski na vrata odločevalcev, ki bi naj delovali za dobro svojih občanov? Hvala za vašo pozornost. 

Vaša MC, 63 let

Vabimo k ogledu dokumentarca avtorjev Jeana Nikoliča in Roka Pribernika Diagnoza: Življenje. Dokumentarec ekipe No Budget Production je bil dokončan novembra letos, posnet pa leta 2018 med udeležbo nogometne ekipe Kraljev ulice na prijateljskem mednarodnem nogometnem turnirju v Nemčiji.

Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.Ime *E-mail naslov: *E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.sporočilo *Želim prejemati Obvestilnik. Pošlji

Priporočamo tudi:

O tem, kako je z epidemijo koronavirusa postalo preživetje sistemski problem, s sogovorniki z inštituta Prelomi, iz centrov za socialno delo, stanovanjskih skladov in z društva Delavska svetovalnica.

Zero Image

Obrazi brezdomstva: Svetovna popotnica

Preberite izvorno novico na Obrazi brezdomstva: Svetovna popotnica >

Interdiskont.si | Ponudbe meseca