Jože Prah: »V naravi je vedno vse prav«

Jože Prah: »V naravi je vedno vse prav«

Če bi za Jožeta Praha rekli, da je gozdar, kar počne z dušo in telesom, bi mu naredili veliko krivico, saj je še veliko več od tega. Je tudi pohodnik, planinec, turistični zanesenjak in prostovoljec na tisoč in enem področju. Res pa je tudi, da ga je najlepše poslušati, ko govori o hósti, kar je lepa slovenska beseda za gozd, ki jo dandanes uporabljajo le redki. O drevesih pripoveduje s tako vnemo, da se ti na trenutke zazdi, da v resnici govori o ženski. Ko je zaneseno pripovedoval o energiji, dihanju in govorjenju dreves, sem si zaželela, da se čimprej odpravim v gozd in poskušam začutiti vsaj del njegove čarobnosti, ki jo je tako mojstrsko ubesedil.

Jože Prah je gozdar, pohodnik, planinec, turistični zanesenjak in prostovoljec na tisoče in enem področju. Fotografija: osebni arhiv

Gozd je nedvomno Jožetova prva ljubezen, o čemer ni prav nič slepomišil, saj je že takoj na začetku pogovora jasno in glasno povedal, da je »gozd zanj v dveh besedah: občutenje in ljubezen.«

Po tej ljubezenski izjavi je sledilo logično vprašanje, kaj si misli o modi objemanja z drevesi. »Objemanje dreves kot moda je seveda neumnost kot vsaka moda, sicer pa o tem ne mislim ničesar slabega. Ko se približaš drevesu in začutiš njegovo veličino, je to zagotovo poseben občutek. Vsako drevo je drugačno, ima drugačno energijo, kar se da razložiti čisto fizikalno. Po vsakem drevesu se pretaka drugačna količina vode, zato na človeka drugače deluje in ga privlači. Moramo vedeti, da lahko eno samo drevo na dan počrpa kar 120 litrov vode. To so fantastične stvari! Vse to začutimo z energijo, ki jo oddaja vsak človek, svojo energijo pa imajo tudi rastline,« je v smehu povedal, da bi ga zaradi takšnih razlagah v preteklosti verjetno precej čudno gledali, zdaj pa so tovrstni pogovori že nekaj običajnega.

Svojo razlago je podkrepil s konkretnim primerom ‘instrumenta’, ki so ga naredili v Italiji, pa tudi v Londonu, in ga lahko priključiš na drevo, da občutiš njegovo frekvenco. »Drevo diha in lahko rečemo tudi, da drugače govori z vsakim človekom, saj z vsakim človekom oddaja različno frekvenco«.

Gozdna učilna

Številni slovenski narodni instrumenti so narejeni iz dreves, v glasbi daleč najbolj cenjena pa je resonančna smreka, ki je poznana po vsem svetu. »Tako smreko je mogoče prodati tudi za 15 tisoč evrov na kubik in več. Resonančno smreko domačini s Pokljuke preprosto začutijo. Čudna beseda, ampak tako je. Prepoznajo jo, ne samo vizualno, pač pa jo začutijo. To so nore stvari. Najboljša glasbila so narejena iz javorja, ki stane po 15 tisoč, lahko celo 20 tisoč evrov na kubik. In vse to imamo pri nas!« razlaga z nemalo ponosa. V Sloveniji imamo vsako leto licitacijo vrednega lesa, ki bo letos februarja potekala že petnajstič po vrsti. »To je največja licitacija vrednega lesa v Evropi. Kos lesa, ki je imel res skoraj dva kubika, je bil na lanski licitaciji prodan za 24 tisoč evrov. En sam kos lesa! Vrednost lesa je ogromna,« je postregel s konkretnimi številkami. Hkrati je bil jasen, da je največja vrednost gozda v njegovem socialnem pomenu. »Navsezadnje lahko les zamenjamo s kakšnim drugim materialom, tega, da greš v njegovo senco, v gozd na izlet, pa se ne da zamenjati z ničemer. In to je največja vrednost gozda, tudi če gledamo z našega stališča, ki mu pravimo turizem v gozdnem prostoru. Jaz govorim o gozdni učilni, pod katero lahko obravnavamo vse: od turizma v gozdnem prostoru, gozdne pedagogike, živali, gozdne sadeže …«

Rojen v pravi državi

O nečem ni dvoma: rojen je bil v natanko pravi državi, saj je Slovenija tretja država na svetu po gozdnatosti, poleg tega imamo kar 71 različnih avtohtonih drevesnih vrst, česar nima nobena država v Evropi. »Primerjajte to s Finsko, ki je en sam gozd, a ima največ 10 avtohtonih drevesnih vrst,« pripoveduje o izjemnosti Slovenije in dodaja, da imamo poleg tega tudi dve zaščiteni drevesni vrsti: tiso in božje drevce, poleg tega pa tudi najvišje avtohtono drevo v Evropi. S tem laskavim nazivom se kiti Sgermova smreka, ki je visoka kar 62 metrov. »Seveda imajo v Španiji evkaliptuse, ki so višji, vendar to ni avtohtono evropsko drevo. Španija je bila popolnoma razsuta država in jo zdaj pač revitalizirajo, česar v Sloveniji ni treba početi.«

Resonančno smreko s Pokljuke domačini preprosto začutijo.

Slovenija je unikatna tudi po tem, da imamo za razliko od Evrope pri nas še vedno kar 80 odstotkov zasebne lastnine. Za primerjavo: v Švici je zasebne lastnine samo 30 odstotkov. »Imamo približno 500 tisoč lastnikov gozdov – in ta razdrobljenost je na neki način fantastična prednost. Tudi če teh 500 tisoč lastnikov ne naredi ničesar, ne more narediti niti velike napake. Nihče nima v lasti tako velikih površin, da bi lahko naredil nepopravljivo škodo. Narava pa vedno vse popravi, na tak ali drugačen način. In najde vedno najboljšo pot. Skratka, v naravi je vedno vse prav.«

Slovenija ima tudi kar 14 pragozdov, kar je približno za 500 nogometnih igrišč. »Če se človek potopi v slovenski pragozd, začne razumeti, da tukaj ne gre za boj za obstanek, ampak za sodelovanje. Gre za povezovanje, združevanje in spoštovanje. In to se v naravi čuti. Ko bi znali o tem več govoriti in to prenesti v človeško družbo, bi bilo povsem drugače«. Prepričan je »da so nam v šoli z učenjem darwinizma naredili ogromno škode!«

Japonska sofora iz parka v Radečah

Zase pravi, da je imel že v srednji gozdarski šoli odlične profesorje, gozdarje, ki predmeta niso samo učili, ampak so čutili z naravo. »Nikoli ne bom pozabil fantastične učiteljice slovenščine, profesorice Pavlicije, ki je nas, mlade ‘pubce’, spodbujala, da smo pisali o naravi in človeku. Fantastično!«

S podobno naklonjenostjo govori o prof. dr. Dušanu Mlinšku, velikanu slovenskega gozdarstva in utemeljitelju slovenske gozdarske šole, ki se je poslovil konec lanskega leta. »Po njegovi zaslugi je slovensko gozdarstvo znano po vsem svetu. Številni se hodijo k nam učit. Prihodnje leto bo pri nas največji forum gozdarstva. Že letos smo vse profesorje sonaravnega gospodarjenja zbrali v Sloveniji, kjer smo imeli 30. obletnico Sonaravnega gospodarjenja. Pri tem procesu sodeluje tudi turistično društvo Radlje in v občini Radlje bomo tako postavili objekt sonaravnega gospodarjenja z gozdom v Sloveniji. Moj moto je, da se moramo znati povezovati, tako kot je v gozdu,« je prepričan Jože.

Tudi varovanje in ohranjanje biotske raznovrstnosti je akcija, ki jo vodi skupaj z Ribiško, Planinsko, Čebelarsko, Taborniško ter Kinološko zvezo. »Veliko je organizacij, ki delamo na istem področju in celo nagovarjamo isto javnost. Če se ne znamo povezovati, je potrebnega toliko več dela. Ob svetovnem dnevu turizma, 27. septembra 2018, je kar 27 organizacij podpisalo Kodeks obiska v naravi. Za Slovenijo je svojevrsten uspeh, da se je povezalo toliko organizacij. Kodeksa nismo samo podpisali, pač pa se ga tudi držimo in k temu spodbujamo druge.«

Gozdarstvo mu je bilo položeno v zibelko, saj je z naravo in gozdom živel že njegov stari oče, stric pa je bil generalni direktor gozdnega gospodarstva Brežice.

Japonska sofora.

Po vsem povedanem bi verjetno domnevali, da je njegovo najljubše drevo lipa, smreka ali nemara hrast. »To je japonska sofora, ki ni naša avtohtona vrsta. Najdemo jo v parku v Radečah, kjer sem jo tudi vzljubil. Od takrat naprej je moje najljubše drevo.« Zdelo se mi je preveč intimno, da bi ga vprašala, ali jo je kdaj morda celo objel.

Tega pri nas ne boste doživeli!

Je predsednik meddruštvenega odbora Zasavje in član upravnega odbora Planinske zveze Slovenije, pohvali pa se lahko tudi s tem, da je bil nekoč najmlajši predsednik planinskega društva Jugoslavije. Vodil je planinsko društvo Sevnica, ki je imelo takrat kar 1200 članov. »Leta 2000, ob mednarodnem letu gora, smo imeli na Lisci veliko prireditev. Izdali smo tudi knjigo o Blažu Jurku, ki je naredil planinske poti na Lisco in je že leta 1902 postavil peto planinsko kočo v Sloveniji. Imeli smo fantastične pionirje, ki nam dajejo navdih in so nam za zgled,« je povedal planinski vodnik s tridesetletno kilometrino.

»V hribih je nekaj posebnega. Samo tam začutiš tisto enotnost, lepoto, drug drugemu znamo prisluhniti, se spoštovati. V Sloveniji se v hribih vsi pozdravljamo, kar je fantastično. Tega ne doživiš povsod. Celo otroke učimo tega,« se je razgovoril o planinarjenju kot nacionalnem športu. »Ko se v Švici v gorah ponesrečiš, te najprej vprašajo, kdo bo plačal za reševanje. Tega pri nas ne boste doživeli! Vsakega, ki se mu bo v naših hribih kaj zgodilo, bomo na državne stroške, na stroške vseh nas, pripeljali v dolino,« je odločen.

Izjemno aktiven je tudi v komisiji za evropske pešpoti oziroma Združenju Evrorando, ki so ga v Nemčiji ustanovili pred petdesetimi leti, v Sloveniji pa bomo kmalu praznovali 40. obletnico prve evropske pešpoti. V Evropi jih je 12, skupaj pa merijo 70 tisoč kilometrov, čez Slovenijo potekajo tri: E6, E7 in E12, ki so skupaj dolge tisoč kilometrov. »S temi potmi smo Evropo povezali še v času železne zavese. Moto ustanoviteljev evropskih pešpoti je bil hoditi peš, z ljubeznijo do narave, narodov in ljudi, brez meja.« Slovenija vsako peto leto organizira Evropohod in je ponovno na vrsti zanj prav letos.

Izjemno aktiven je tudi v komisiji za evropske pešpoti oziroma Združenju Evrorando, ki so ga v Nemčiji ustanovili pred petdesetimi leti. Fotografija: osebni arhiv
  • Velikonočni pohod:  5. aprila 2021 je namenjen Evrorandu in srečanju z avstrijskimi planinci, iz Ivnika (Eibiswald) po E6 do Radelj, do Centra za sonaravno gospodarjenje z gozdovi v Radljah

Za evropske pešpoti v Sloveniji skrbijo štiri organizacij: Turistična zveza Slovenije, Zavod za gozdove Slovenije, Zveza gozdarskih društev in Planinska zveza Slovenije.  »Na naših poteh je skoraj 100 različnih kontrolnih točk, ki so jih že davno nazaj postavljali predvsem na tistih predelih in kmetijah, kjer je bilo mogoče začutiti pristno dihanje slovenskega podeželja. Več kot dve tretjini poti poteka po gozdu. Verjamem, da lahko z lahkoto konkuriramo poti Camino de Compostela, ki je trenutno tako priljubljena. Naša pristnost je nekaj posebnega. Že res, da so naše poti dolge samo tisoč kilometrov, zato pa ponujajo toliko več doživetij.«

Dobrodošli v naravni prostor

Zaslužen je za to, da se v okviru paradne akcije Turistične zveze Slovenije z imenom Moja dežela – lepa in gostoljubna ocenjuje tudi tematske poti. »Tematske učne poti, ki jih imamo v Sloveniji okoli 700, so tiste, ki nagovarjajo, izobražujejo in nudijo sprostitev. Ne smemo pozabiti, da je kar 80 odstotkov Slovenije v zasebni lasti. Kamorkoli gremo, se moramo zavedati, da je nekdo lastnik tega področja in verjetno ne želi, da bi se tam kar vsevprek sprehajali. Po zaslugi tematskih poti imamo možnost, da po teh poteh hodimo usmerjeno. Tematske poti omogočajo, da pravilno vstopamo v naravni prostor.«

  • Klepet na naj poti: 23. aprila 2021 na Učni poti Drvošec ob Cerkniškem jezeru
Koroška. Radlje ob Dravi. Pogled skozi zeleno okno. Fotografija: Nejc Fon

Je tudi idejni oče projekta iz leta 2009, ko so oglarske kope istočasno zagorele v več kot 20 slovenskih krajih, pa tudi v Srbiji, Nemčiji, na Slovaškem in Madžarskem, zasnoval pa je tudi projekt gozdno okno, kar laiki poznamo kot klopce s srčki, na katerih se je mogoče oddahniti na najprivlačnejših turističnih točkah. »Gre za nekaj iz gozdne pedagogike, ko iz navadnih vej naredimo okno in skozenj usmerjeno gledamo. Ob svetovnem dnevu turizma je k temu pristopilo 100 turističnih društev in še danes marsikatero turistično društvo postavlja nova gozdna okna na mestih, ki se jim zdijo edinstvena,« je poudaril Prah, ki vse to počne na prostovoljni osnovi.

Za svoje delo je prejel tako priznanje za izjemen prispevek k razvoju turistične društvene organizacije, najvišje priznanje v turizmu, ki ga Turistična zveza Slovenije podeljuje v okviru Dnevov slovenskega turizma, tako kot tudi plaketo Državnega sveta RS najzaslužnejšim društvenim delavcem – prostovoljcem. »Glavno je, da znaš prostovoljstvo pravilno voditi. Tukaj bi morala država narediti več. Znati bi morala motivirati ljudi na terenu. Vsak človek ima talente in prostovoljstvo je plemenitenje človekovega talenta,« je jasen sogovornik, ki se mu zdi svojevrstna ironija, da so ga prostovoljstva učili na Nizozemskem, sredi kapitalizma, četudi ga imamo tudi mi v svojih genih, dušah, le prebuditi ga je treba znati. »Študijski krožki so najboljša oblika za motivacijo ljudi, načrtno delo, izobraževanje. So osnova za dobro delo na podeželju,« je pohvalil programe Andragoškega centra.

Gozd je zanj občutenje in ljubezen.

S precej manj naklonjenosti je spregovoril o letošnjih virtualnih dnevih slovenskega turizma, saj so po njegovih navedbah vsi nastopajoči govorili samo o denarju in številkah. »Kje pa je naš socialni kapital? Kje so druge stvari? Ker smo znali gledati samo številke in zasedenost hotelov, je bilo v hipu konec turistične zgodbe o uspehu. Kaj pa zdaj? Slovenija bo letos gastronomska regija, vendar verjetno le redkokdo ve, da samo 3 do 5 odstotkov turistov Slovenijo obišče zaradi hrane. Večina, kar 70 odstotkov, jih k nam prihaja zaradi narave in podobnih zgodb, vendar nas ne podprejo, ko želimo na tem področju nekaj nadgraditi. Mislim, da bodo morali na ministrstvu za gospodarstvo in na STO-ju na tem področju narediti premik. Samo tako bomo lahko imeli petzvezdični turizem,« je sklenil Prah. Ni kaj, je pač doma v hósti.

Polona Frelih

Zero Image

Jože Prah: »V naravi je vedno vse prav«

Preberite izvorno novico na Jože Prah: »V naravi je vedno vse prav« >