(INTERVJU) Dalja Pečovnik: Zakaj je toliko okužb, zakaj se kljub ukrepom še širijo, smo morali nenehno zagovarjati na vseh nivoj…

(INTERVJU) Dalja Pečovnik: Zakaj je toliko okužb, zakaj se kljub ukrepom še širijo, smo morali nenehno zagovarjati na vseh nivoj…

Z direktorico Centra za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) Črna na Koroškem, ki se je z delovnimi izkušnjami kalila v razmišljanju in delu, o novih in starih izzivih pri delu z osebami z motnjo v duševnem razvoju.

Dvaintrideset let delovne dobe ima petdesetletna Črnjanka Dalja Pečovnik, direktorica CUDV, ki praktično vse življenje sobiva s centrom, od njenega doma oddaljenim le nekaj sto metrov. Takoj po srednji šoli je pričela delati v CUDV in prvič pobližje spoznala osebe z motnjo v duševnem razvoju. Ob delu je študirala in pridobila naziv magistrice organizacije in menedžmenta socialnih dejavnosti. Vmes je začutila še potrebo po izkušnjah s področja dela s starejšimi, saj je opazila, da se populacija v zavodu stara. A ves čas, ko je kot namestnica direktorja za področje zdravstvene nege in oskrbe delala v domu starejših, Centru starejših Zimzelen v Topolšici, je iskala možnosti, da se vrne. “Ko nekje pustiš korenine, te te korenine močno vlečejo nazaj,” pravi. Leta 2017 je postala direktorica, delo jemlje kot poslanstvo.

Zdaj, ko ste premostili korono, ki je bila velika preizkušnja za vas, ste v sodelovanju z ministrstvom že pred velikimi izzivi izvedbe projektov deinstitucionalizacije, ki bo spremenila bivanje stanovalcev. Kaj za kakovost bivanja ljudi z motnjo v duševnem razvoju pomeni ta sprememba?

“V zadnjem obdobju smo se veliko ukvarjali z epidemijo, kljub vsemu pa smo uspeli projekt vzporedno peljati naprej – navsezadnje gre za evropski projekt, pri katerem moramo natančno slediti časovnici in kazalnikom. Lani v septembru, pred izbruhom okužb, smo v projektnem timu zaposlili dvanajst ljudi. V času okužb smo ta tim vključili v neposredno delo z uporabniki, ker smo potrebovali veliko kadra. Trenutno situacijo smo tako združili z izvedbo projekta. Šlo je za dober prvi korak, saj smo novozaposlene povezali z našimi stalnimi zaposlenimi in stanovalci, dobro so lahko tudi spoznali naše delo. Ta projekt je izjemnega pomena, skupaj z zaposlenimi verjamemo, da predstavlja velik korak do še večje kakovosti življenja varovancev. V našem centru smo vseh 53 let delovanja v veliki meri sledili varovancem, kakovosti njihovega življenja, možnosti izbire, socialne vključenosti, zdaj je nastopil čas, ko moramo narediti še en korak naprej. Ponuditi jim moramo še večjo individualno možnost izbire, še bolj slediti konvenciji človekovih pravic, ki je bila sicer že ves čas v ospredju, in zagotoviti bolj samostojno življenje, predvsem v tem smislu možnosti izbire, socialnega vključevanja v lokalna okolja, kjer ne bo prisotna institucionalna kultura.”

image

Dalja Pečovnik: “Ko nekje pustiš korenine, te te korenine močno vlečejo nazaj.” 
Urška Polanc

Kakšne posledice je pustila korona pri stanovalcih, tudi v psihičnem smislu? Vse življenje iščejo bližino, objeme, navajeni so izraziti čustva. Težko je moralo biti tako zanje kot za vse, ki dnevno delajo z njimi. Sprejeti so morali omejitve in večje napore za varovanje zdravja.

“Celo leto smo v toku nove epidemije, ki nam je popolnoma spremenila življenja, oba vala epidemije sta pustila posledice. Na neki način je bilo v prvem valu – čeprav brez okužb – celo težje, veliko strahu je bilo, pred nekimi novimi tveganji, grožnjami v okolju, kar se je zelo poznalo na kakovosti življenja in dela v našem centru. Na hitro smo morali spremeniti naš način življenja, zapreti vse delavnice, programe, čez noč smo morali prekiniti vse stike z okoljem, domom. Vse smo se morali naučiti na novo, prišli so zaščitne maske, ukrepi omejevanja, ki so bili takrat v državi še bolj rigorozni. Hkrati nismo vedeli, kaj nas čaka, ko bomo vstopili v lokalno okolje. Tudi zaposleni smo bili, ko smo odhajali domov in prihajali nazaj na delo, ves čas v stiskah, krčih. Varovanci na začetku niso razumeli situacije, šele potem, ko so nastopile prve okužbe, so lažje dojemali. Dokler smo morali zgolj spoštovati ukrepe in se nekako skrivati pred neznanim, so bile stiske bistveno večje. Naši uporabniki niso bili vajeni, da so po cel dan v stanovanjih, da niso šli vsaj v nekem delu dneva v službo, se družili z drugimi uporabniki, šli v center na kavo. Šele takrat smo videli, koliko je bilo teh druženj, prehodov, izhodov v okolje, ki so bili prej čisto neopazni. Nismo se več mogli objeti, vzdrževati vseh pristnih stikov, ki smo jih bili prej ves čas vajeni in smo jih tudi spodbujali. Vse, kar je bilo naenkrat prekinjeno, je mogoče povzročilo celo večje stiske kot pa v drugem valu, ko smo bili naenkrat deležni okužb. Do takrat smo se nekako naučili živeti s tem, nato so varovanci hitro dojeli in sprejeli te težke situacije, ki so se nam dogajale. Videli so, kako hitro se okužbe širijo, in zato spoštovali vse ukrepe.”

Vrsto let vas že v osrednji stavbi pesti prostorska stiska, imate težave z namestitvijo, neustrezno klimo. Vse to je moralo biti v zadnjem času še posebej nevzdržno, tudi za zaposlene.

“Ta situacija je še bolj potrdila našo tezo, da naši (prostorski) pogoji in kapacitete niso ustrezni za bivanje in delo. Delovni pogoji za zaposlene so zahtevni že po naravi dela, zaradi slabih prostorskih pogojev pa so še težji. To se je še bolj pokazalo zdaj, v času epidemije, ko so se v prvi vrsti hitreje širile okužbe, kot drugo pa je bilo bistveno težje izvajati vse aktivnosti. Ravno iz tega naslova smo se morali poslužiti tudi zunanjih kapacitet, kar pa se je v več segmentih izkazalo kot izjemno dobra poteza. Najeli smo center šolskih in obšolskih dejavnosti v Mežici, kjer smo zagotovili izjemno dobre pogoje za bivanje uporabnikov, ki so takrat prebolevali okužbo – veliko so lahko bili zunaj, v naravi, zelo dobro nas je sprejela tudi okolica. Občina Črna nam je namenila hotel v Črni, tja smo preselili kar nekaj zdravih uporabnikov, ki so bili tam bolj na varnem in so se tudi zelo dobro počutili. Prišli smo do zaključka, da je to tudi že neki korak v normalizacijo, v deinstitucionalizacijo, saj so se morali v času teh okužb precej seliti. Ravno to smo, ko smo šli v deinstitucionalizacijo, jemali za neko tveganje, torej, kako bodo naši varovanci sprejemali te selitve, zdaj pa smo po tej nekakšni vaji dobili kar nekaj pozitivnih povratnih informacij s strani varovancev in zaposlenih. V drugih okoljih so se počutili drugače, boljše. Začutili so, da je dinamika življenja čisto drugačna, če bivajo v manjši skupini v nekem odmaknjenem okolju, nekateri so se zato celo malo težko vrnili nazaj v to natrpano hišo. Kar se je zgodilo v času epidemije, je samo potrdilo, da je to, kar delamo, nujno.”

Od ena do pet
Tudi vi ob svetovnem dnevu Downovega sindroma oblečete različne nogavice?
“Jih. Vsako leto me pridejo varovanci vprašat, zato moram za to posebej poskrbeti (smeh). Ta gesta z različnimi nogavicami je zanimiva in prijetna. Ob tem vedno pomislim, da kolikor nas je, toliko smo si različni.”
Kaj ste kot direktorica odnesli od zadnjega obdobja, kako je koronsko leto vplivalo na vas?
“Predvsem mi je ostala v spominu velika skrb, ko si res odgovoren za veliko ljudi, ranljivo populacijo, in ne moreš predvideti prihodnosti. Potrebni so (bili) zdrava presoja, umiritev, razmislek …”
Veliko lepih naravnih danosti ima Črna, jih obiskujete?
“Razvedri me kakšen sprehod, izlet v naravo z družino. Zdaj nam je tako samo to preostalo.”
Kaj pa ste v prostem času počeli sicer?
“Rada grem na kakšno potovanje, križarjenje, kjer je razgibano in pestro, saj vidiš več krajev. Upam, da bo kmalu to spet mogoče.”
Kot pravite, spadate v Črno in je ne bi zapustili.
“Črnjani znamo stopiti skupaj. Tudi v času epidemije smo v centru, kjer smo bili žarišče okužb za celo Slovenijo, čutili podporo kraja, občine.”

Velika odgovornost se je v tem času prevalila na zaposlene v zavodu, katerih delo je postalo bolj naporno, zavoljo tega, da v hišo ne bi vnašali okužb, pa so morali posebej skrbno ravnati tudi v zasebnem življenju. Nikoli prej verjetno niste bili tako soodvisni.

“To smo poskušali izvajati na mehak način, skozi pogovore, navodila, obvestila, ki smo jih dobivali s strani institucij. Zaposlenim smo sporočali, da je obojestransko zelo pomembno, da ne vnesejo okužbe v domače okolje in je ne prinesejo iz domačega okolja v delovno organizacijo. Ne nazadnje smo morali tu strniti vrste in reševati situacijo na vseh nivojih. Zaposleni so sledili vsem navodilom, res, da smo imeli precej okužb, a mislim, da temu ni botrovalo toliko to, da niso upoštevali ukrepov, ampak bolj naša narava dela in, spet, infrastruktura. Tisti, ki ne poznajo od blizu našega dela in recimo tudi hiše, ustanove kot take, to težko razumejo. Zakaj je toliko okužb, zakaj se okužba kljub ukrepom še širi, smo morali nenehno zagovarjati na vseh nivojih. Toda priča smo bili različnim situacijam, zagotovili smo vse pogoje – ko smo imeli v hiši rdeče cone, smo naredili tudi čiste/nečiste filtre -, a je bila tudi tu očitna razlika, saj je zelo pomembno, da imaš prostore, ki so zračni. Če gre za tako stare prostore in se virus ukorenini v zrak, je prisoten aerogeni prenos. Nismo imeli slabih izkušenj, da bi morali zaposlene nenehno opozarjati. Ta situacija se je pač morala zaključiti na tak način, da se je precepilo veliko število ljudi, veliko pa jih je okužbo tudi prebolelo.”

Ne le zdaj zaradi korone in okužb med zaposlenimi, na sploh je pri vas veliko bolniških odsotnosti zaposlenih. Soočate se tudi s problematiko pridobivanja, še bolj pa zadržanja kadrov. So problem tudi odnosi v majhnem okolju?

“Bolniških odsotnosti je v posameznih obdobjih veliko, kar je verjetno odraz delovnih mest – veliko je dela v izmenah, med vikendi, med prazniki. Zaposlenim sicer zagotavljamo počitek, odmore, ki so v skladu z zakonodajo, a seveda, delo je zelo naporno. Veliko delamo na ukrepih, za ohranjanje zdravja na delovnih mestih, zagotavljamo kakšno terapijo, predavanja za osebnostno rast, psihologije, a kljub temu bolniške so. Veliko je fizičnega dela, dvigovanja, čeprav tudi zagotavljamo pripomočke za delo, vseeno pa se ta delež kar pozna pri zaposlenih. Imamo vsaj tretjino delavcev, ki so starejši od petdeset let, kar je dejansko tudi odraz vsega tega – če kaj drugega ne, tudi v smislu pogojev dela, te omejitve pri starejših zaposlenih so malo drugačne. To se potem verižno prenese tudi na mlajši kader in potem nekako tudi mlajši kader malo prej izgoreva. Pri mlajših so še drugi razlogi, ki pripeljejo do bolniških odsotnosti, mlade mame veliko zaradi otrok – v tem obdobju pa še toliko bolj. Seveda pa je tudi delo samo po sebi naporno zaradi pogojev dela, same infrastrukture, gre za veliko dinamiko na enem mestu. To precej vpliva na delovno klimo in odnose. Trg dela je zdaj tudi precej odprt, daje možnosti, kar je prav. Tudi Avstrija je blizu, vsak mlajši pač stremi k boljšemu zaslužku. Narava generacij, način našega razmišljanja, se tudi malo spreminja. Lahko pa rečem, da vsak tega dela tudi ne more opravljati, za to delo moraš biti prisoten z dušo in srcem, moraš pa prav tako imeti ustrezne podlage za to delo, da lažje delaš in zdržiš. Delo v socialnovarstvenih zavodih je izjemno zanimiva življenjska izkušnja, vsak hitro ugotovi, ali je k temu naravnan ali ne. Če nisi, je boljše, da si poiščeš drugo delo.”

“Kar se je zgodilo v času epidemije, je samo potrdilo, da je to, kar delamo, nujno”

Vendarle pa je CUDV pomemben zaposlovalec tega konca, toliko delovnih mest v enem okolju je sicer prednost, lahko pa je tudi slabost v smislu zgoščenosti in ozkosti tega kroga na sploh. Koliko jih prihaja na delo od drugod?

“Imamo 250 zaposlenih, približno polovica jih je iz Črne, druga polovica pa prihaja iz različnih sosednjih občin, tako da imamo kar pestro strukturo. Ravno to, da je koncentracija na enem mestu precej velika, pa imamo namen predrugačiti z našim projektom. Varovance bomo razselili v druge občine, da bodo bližje svojim domačim okoljem, hkrati pa bomo tudi zaposlenim omogočili, da bodo lahko delali bližje domu. Dali bomo torej možnost, da se ta celotna koncentracija ljudi razprši v lokalna okolja. Do neke mere je dobro, da je med zaposlenimi prisotna domačnost, je pa to odvisno tudi od osebnostnih lastnosti posameznika. Ker delamo s posebej ranljivo populacijo, moramo biti pri svojem delu res profesionalni in tudi stati za svojimi dejanji, biti stoodstotno usmerjeni v naše delo in se vseskozi zavedati, da smo tam zaradi varovancev. Če prihaja na delovnem mestu do preveč prijateljskih vezi med zaposlenimi, lahko tudi hitro gremo čez rob in posledično pade kakovost dela. Neka mešana struktura je vedno dobrodošla, da se ljudje med sabo dopolnjujejo, izpopolnjujejo, tako na osebnostni kot profesionalni ravni.”

Nekateri vam očitajo, da zavoda ne vodite dovolj dobro, nekaj je bilo tudi anonimk, očitkov, spodkopavanja glede dela. Kako odgovarjate nanje? Nekaj (osebnih) zamer se je očitno tudi nabralo …

“Večina direktorjev je danes deležna takšnih izzivov, prej ali slej se soočiš s tem. Vsak, ki nastopi na delovno mesto direktorja, ima neko svojo vizijo, svoj koncept dela, svoj program, ki se ga večinoma držimo in ga tudi potrdijo tvoji ustanovitelji, svet. Slediš tem smernicam, jasno pa je, da vsak to vidi skozi svoje oči. Tudi če si že bil zaposlen v delovnem okolju, je slika malo drugačna, kot pa če prideš čisto na novo. Tu so potem druge dinamike med vodstvom in kadrom, kar se mi zdi popolnoma logično in sprejemljivo. Sprejmem vsako mnenje, ki ga nekdo izrazi, a se mi zdi, da je treba to izraziti na korekten in konstruktiven način. Spodkopavanja naposled škodijo vsem. Če delamo za ranljivo populacijo, smo v prvi vrsti tam zaradi njih, zato ni naše mesto, da iščemo zgolj slabe stvari in tiste izpostavljamo. Od tega se poskušam distancirati, se ne preveč ukvarjati s tem, tu so tudi drugi, ki lahko to ocenijo. Želim, da ima CUDV dober ugled, da delamo dobro, v dobrobit varovancev in svojcev, in da sledimo strategijam. To jemljem kot poslanstvo, predvsem se mi zdi pomembno, da sledim temu, za kar sem se odločila. Da naredim korak naprej, za katerega sem videla, da se mogoče lahko opravi, na tak način pa izboljšamo kakovost življenja uporabnikov. Vso podporo, ki nam jo daje država, Evropa, je treba izkoristiti, delati v tej smeri, in čim manj na nekem drugem nivoju iskati težave. Zdi se mi, da moraš, ko se pojavi neko nezadovoljstvo, anonimke, kljub vsemu slediti svojemu glasu, da delaš dobro.”

image

Dalja Pečovnik: “Delo v socialnovarstvenih zavodih je izjemno zanimiva življenjska izkušnja, a vsak mora vedeti, ali je k temu naravnan ali ne.” 
Andrej Petelinšek

Črna je odprta do drugačnosti, prebivalci ljudi s posebnimi potrebami sprejemajo za svoje. Vi kdaj čutite kakršnokoli stigmo – morda drugje, če ne doma -, kakšna je zdaj pozicija na eni strani ljudi v družbi, na drugi pa socialnovarstvenih zavodov v družbi?

“Črna na Koroškem je kraj, ki predstavlja šolski primer normalizacije, dobre vključenosti naših varovancev, sprejemanja drugačnosti. Ravno zato sem ponosna, da živim v Črni, saj tu živimo neko sprejetost. Jaz kot del te ustanove občutim, da smo v kraju res sprejeti, ​nikoli nisem doživela, da bi bila na tem nivoju kakšna stigma. Povsod nas vabijo, karkoli je organizirano v kraju – vsa društva, občina, gasilci, medgeneracijski center, vedno nas sprejemajo kot enakopravne člane družbe, na kar sem izjemno ponosna kot zaposlena v centru, tudi kot Črnjanka. To izhaja tudi iz mojega otroštva, vzgojeni smo v tem duhu, da sprejemamo drugačnost, in je pravzaprav niti ne prepoznavamo na ta način, to je del našega življenja. To si želimo tudi za okolja, kamor se bomo selili. Spominjam se, ko nas je naš bivši direktor Marijan Lačen učil o normalizaciji, inkluziji, ko smo to pričeli prepoznavati. Zdi se mi, da v našem okolju nikoli nismo našli točke, da tega ne bi znali, vse bolj pa se to razumevanje širi na celotno družbo. Povsod, kjer smo prisotni, imamo delavnice, se družimo z vsemi otroki, odraslimi, tudi k nam vsak rad pride, ni nobenega odpora. Ali bomo nekaj priredili v naši ali šolski telovadnici, je čisto vseeno, to sploh ni stvar debate. Do te epidemije smo bili vedno odprti, vsak je lahko v center vstopil ob vsaki uri, vsa vrata smo imeli vedno odklenjena, saj se nam zdi tak način življenja najbolj pristen.”

“Vedno nas sprejemajo kot enakopravne člane družbe, na kar sem izjemno ponosna kot zaposlena v centru, tudi kot Črnjanka”

Kakšno je vaše sodelovanje s starši otrok, kako se je spreminjalo skozi leta?

“Starši naših otrok so tesni, enakovredni partnerji pri našem delu in vzgoji, zelo dobro sodelujemo. Res je, da smo pred 50 leti v CUDV Črna večinoma delali z otroki, ko je to bil zavod za delovno usposabljanje mladine. Starši so bili takrat bistveno mlajši, zdaj potrebujejo še več naše podpore, zato se skušamo čim bolj približati družinam, tako v zgodnji otroški dobi kot pri staranju. Nekateri naši varovanci prihajajo dnevno in so stari tudi čez petdeset let, starši že 70, 80 let, pa jih imajo še vedno doma. Ravno zato se trudimo iskati načine dela, da jim pomagamo in jih razbremenimo v družinskem okolju.”

Skincare Zero Image

(INTERVJU) Dalja Pečovnik: Zakaj je toliko okužb, zakaj se kljub ukrepom še širijo, smo morali nenehno zagovarjati na vseh nivoj...

Preberite izvorno novico na (INTERVJU) Dalja Pečovnik: Zakaj je toliko okužb, zakaj se kljub ukrepom še širijo, smo morali nenehno zagovarjati na vseh nivoj… >

Interdiskont.si | Ponudbe meseca