Dr. Jasna Potočnik Topler: »Slovenija ima izjemno bogato književno dediščino«

Dr. Jasna Potočnik Topler: »Slovenija ima izjemno bogato književno dediščino«

Priznati moram, da sem se z literarnim turizmom kot konceptom prvič srečala oktobra lani, na mednarodni znanstveni konferenci Stavi na zdravje, ki so jo prek spleta organizirali na Fakulteti za turizem Univerze v Mariboru. Od tam prihaja tudi naša sogovornica dr. Jasna Potočnik Topler, od katere smo med drugim izvedeli, da je literarni turizem z gospodarskega vidika še posebej primeren za umestitev v podeželske regije, kar pomeni, da je kot nalašč za Slovenijo.

Dr. Jasna Topler Potočnik, avtorica knjige Literarni turizem in priložnost za njegov razvoj v Sloveniji. Fotografija: osebni arhiv

Konec leta ste izdali znanstveno monografijo z naslovom Literarni turizem in priložnost za njegov razvoj v Sloveniji. Koliko je literarni turizem pri nas v resnici razvit?

Čeprav je literarni turizem v resnici že star trend, če gledamo zahodno Evropo – predvsem Francijo in Veliko Britanijo –, smo pri nas nekako še na začetku, čeprav imamo izvrstne danosti za razvoj tovrstnega kulturnega in dediščinskega turizma. Dejstvo je, da je bogastvo književne dediščine v Sloveniji izjemno. Če začnemo v času protestantizma ali še prej, pa vse do danes, je literarna bera pri nas izjemna. Literarni turizem sicer, če ga želimo natančneje umestiti, sodi med kulturni turizem in aktualna Strategija trajnostne rasti slovenskega turizma (2017–2021) izpostavlja kulturni turizem kot pomembno vejo slovenskega turizma, poleg tega pa je skladen tudi z vizijo razvoja slovenskega turizma, ki želi spodbujati butični turizem.

Med prebiranjem vaše knjige sem začela razumeti, da pod literarni turizem sodijo literarne poti, spominske sobe, hiše … Katere literarne poti in spominske sobe so v Sloveniji najbolj obiskane?

V Sloveniji zagotovo prednjači literarni turizem, ki je povezan s Francetom Prešernom in Ivanom Cankarjem, potem pa so tukaj še posamezni literarni muzeji in spominske hiše, ki jih obiskujejo osnovnošolski otroci in izjemoma srednješolci v okviru obveznih ekskurzij. Kolikor sem se pogovarjala s kustosinjami, so pomembni obiskovalci teh muzejev in spominskih hiš tudi upokojenci.

V Sloveniji prednjači literarni turizem, ki je povezan s Francetom Prešernom, ki ima v Kranju svoje dneve. Fotografija:Urban Urbanc, Sportida d.o.o.

To je bilo moje naslednje vprašanje: kakšen je pravzaprav profil literarnega turista?

Kar se tiče raziskav, ki so bile v glavnem narejene v tujini – v Sloveniji imamo bolj kot ne samo analize določenih literarnih točk – gre za turista, ki je visoko izobražen in običajno tudi nadpovprečno situiran. Govorimo o višjem srednjem sloju. Seveda pa ni dobro, da iz teh omejenih raziskav razvijemo nov stereotip, zato bi veljalo tudi v primeru oblikovanja turističnih proizvodov za literarne turiste razmišljati širše in odprto.

V središču vaše knjige je slovensko-ameriški pisatelj Luis Adamič, za katerega pravite, da je pisatelj z zgodbo, ki povezuje Slovenijo, Balkan in Združene države Amerike. Zakaj je tako pomemben?

Pred časom sem delala daljšo raziskavo, v kateri sem njegovo ustvarjanje primerjala z ustvarjanjem ameriškega pisatelja Normana Mailerja. Že takrat sem ugotovila, kako zelo zanimiv je njegov potopis Vrnitev v rodni kraj. V njem je res zelo natančno popisal določene kraje, zgodovino, kulturo. In to ne samo slovenskih krajev, pač pa celotne Kraljevine Jugoslavije. S tega vidika je izjemno zanimiv avtor tudi za vključevanje v turistično ponudbo. Gre za izjemno osebnost – rodil se je v kmečki družini pri Grosupljem, še kot otrok odpotoval v Združene države Amerike, tam kot priseljenec naredil pisateljsko kariero in potem v ZDA med drugim deloval tudi kot razlagalec Balkana in vnet zagovornik pravic priseljencev, če omenim le del njegovega delovanja.

Tudi Dnevi poezije in vina na Ptuju so lep primer literarnega turizma. Fotografija: Andrej Tarfila.

Ali imate še kakšno priljubljeno pisateljsko destinacijo, spominsko sobo ali pisatelja?

Osebno me pritegne cel spekter literature. Lahko se odpraviva v Prekmurje, kjer sta izjemna Feri Lainšček in Dušan Šarotar, še več jih je seveda, da jim ne delam krivice. V turističnem smislu je v celoti zapostavljena Koroška z izjemno dediščino. Naj omenim Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca, ne smemo pozabiti na Leopolda Suhodolčana, ki je začel gibanje Bralna značka, to literarno tradicijo pa sedaj danes nadaljuje njegov sin Primož Suhodolčan. Potem so tu še mlajši, manj uveljavljeni avtorji. Ne nazadnje jih je precej tudi na avstrijskem Koroškem, saj ne smemo pozabiti, da se literatura ne konča z mejo, ampak naš jezikovni, kulturni in literarni prostor vključuje tudi Majo Haderlap, Florjana Lipuša itd.

Omenjate še živeče avtorje, jaz pa sem si kot laik vedno predstavljala, da je literarni turizem povezan izključno z že umrlimi avtorji in njihovo dediščino.

Literarni turizem je povezan z literaturo, naj gre za literaturo avtorjev, ki so umrli pred 200, 300 ali 400 leti, čudovito pa se ga da razvijati tudi na osnovi ustvarjalnosti še živečih avtorjev. Na to pogosto pozabljamo.

Potemtakem bi lahko festivala Dnevi vina in poezije, v organizaciji založb Sanje in Beletrina, prvi poteka v Goriških brdih, drugi na Ptuju, prav tako vključili med literarni turizem?

Seveda, to sta dva lepa in zelo uspešna primera.

Ali nam lahko zaupate kakšen primer, ko so še živečega avtorja uspešno vključili v turistično strategijo?

Najprej mi pride na pamet Edinburg, kjer imajo pisatelja Iana Rankina, ki ga zelo dobro promovirajo. Zelo znan primer je tudi Harry Potter pisateljice J. K. Rowling, ki je segel tudi do Slovenije, pisateljica Astrid Lindgren, ki so jo za časa življenja zelo dobro vključevali v švedski literarni turizem. Ne nazadnje je njeno delovanje seglo vse do Slovenije – v Velenju imamo zelo uspešen Pikin festival!

Delo švedske pisateljice Astrid Lindgren je seglo v Slovenijo, saj imamo v Velenju zelo uspešen Pikin festival. Fotografija: Andrej Tarfila

Kekčeva dežela v Kranjski Gori, ki je nastala na podlagi uspešnice Josipa Vandota, je potemtakem tudi dober primer literarnega turizma?

Tudi Kekčeva dežela je dober primer. Še posebej, ker nagovarja najmlajše.

Katera slovenska literarna pot je najbolj obiskana?

Verjetno je to še vedno tradicionalno letno popotovanje od Litije do Čateža. Kar se tiče ostalega, pa mislim, da je Društvo slovenskih pisateljev s Slovensko pisateljsko potjo – s kar 104 pisateljskimi hišami – naredilo pomemben korak naprej. Vsaka skupnost, vsako turistično društvo, vsaka občina ter vsi deležniki na lokalni in regionalni ravni morajo prepoznati vrednost tega projekta in se vključiti vanj. Gre za projekt, ki zahteva sodelovanje vseh.

Kaj pa dediščina Primoža Trubarja. Se vam zdi, da jo dovolj promoviramo?

Razpolagamo z izjemnimi biseri, ki jih po mojem mnenju premalo izkoriščamo. Leta 1550 smo dobili prvo slovensko knjigo, in ko o tem ter slovenskem jeziku in njegovem pomenu ter naši zgodovini razlagam v tujini, so vsi navdušeni.

Tabla do Prežihovine. Fotografija: Jasna Potočnik Topler

Kaj je pravzaprav bistvo literarnega turizma?

Literarni turizem je – poenostavljeno rečeno – vse, kar je v turizmu povezano s književnostjo. To je po eni strani na primer obisk literarnega muzeja, a tudi obiskovanje knjižnic, arhivov, pokopališč s književniki, ko smo na dopustu na neki destinaciji, kar je tradicionalno pojmovanje. Lahko pa se recimo odpravimo v hribe po točno določeni poti, ki jo je popisal neki pisatelj – tudi to je literarni turizem. Prebrali smo njegovo knjigo, v kateri nas je navdušil z opisom pokrajine, in se odpravili na pot. S tem ne prispevamo samo k lastni večji bralni pismenosti, pač pa tudi k zdravemu življenjskemu slogu.

V tujini v zadnjem času delajo številne raziskave, ki potrjujejo, da literarni turizem, pa tudi druge izkušnje, ki jih najdemo v kulturnem turizmu, prispevajo k večji sreči posameznika.

Zdi se mi, da so v Trstu zelo dobro izkoristili dejstvo, da je tam več let prebival pisatelj James Joyce. V vseh knjigarnah vidiš njegove knjige.

Gotovo. In James Joyce je na poti v Trst pomotoma izstopil v Ljubljani, ki ima prav tako veliko literarnih poti. Kar se tiče literarne dediščine, je zelo bogato mesto. Obstaja odlična knjiga na to temo (avtorja sta Gašper Troha in Sebastijan Pregelj), ki opisuje, kje so v Ljubljani živeli literati. Ampak to je treba spet povezati s turizmom.

Tabla posvečena Jamesu Joyce-u na železniški postaji v Ljubljani.

Ko smo že pri Ljubljani, slednja ima tudi žensko literarno pot.

Če se ne motim, jo pripravljajo v okviru Ljubljana Urban Tours in ponujajo sprehod po Ljubljani, med katerim predstavljajo ženske ustvarjalke. Izvrstna ideja.

Verjetno ne gre brez Zofke Kveder?

S to ponudbo nimam izkušnje, zato vam ne morem odgovoriti, lahko pa povem, da je Zofka Kveder kot ženska predstavnica vključena v balkansko literarno pot. Gre za projekt, ki je v pripravi v okviru Foruma slovanskih kultur. Je dobro zasnovan, saj povezuje nekdanje jugoslovanske republike.

Že večkrat ste omenili tudi slovensko pisateljsko pot. Kaj vse vključuje? Tudi zamejstvo?

Omenjena pot je čudovita prav zato, ker vključuje celoten slovenski literarni prostor, torej presega slovenske državne meje in sega tudi v Porabje, na avstrijsko Koroško in v Benečijo. Cilj poti je predstaviti bogato slovensko literarno dediščino in jo približati ljudem ter jo vključiti v turistično ponudbo.

Omenjali ste dediščino in dediščinski turizem. Kaj vse obsega?

Dediščinski turizem je pojem za vse, kar je povezano z dediščino, ki je ovrednotena za vključevanje v turistično ponudbo. Tukaj ne gre samo za literaturo, pač pa za vse, kar smo podedovali od dedov, pradedov in še dlje nazaj in se vključuje v turistično ponudbo. V tujini so že dolgo nazaj ugotovili, da je dediščino izjemno dobro in smiselno vključevati v turistično ponudbo.

Omenjate tudi vlogo novih tehnologij. Ali si mogoče predstavljate kakšno novo aplikacijo?

Brez novih tehnologij seveda ne gre, saj je treba naslavljati tudi mlajše turiste. Ponujajo nov način, kako potovati, se izobraževati, se seznanjati z novimi stvarmi, tako da brez različnih aplikacij v prihodnje ne bo šlo.

Ali se vam ne zdi, da mladi spominske sobe obiskujejo bolj pod prisilo, ker jim tako ukažejo v šoli? Koliko mladi sploh še poznajo slovensko literaturo?

Glede na osnovnošolske in srednješolske programe bi rekla, da naša mladina dokaj dobro pozna slovensko literaturo. Ko govorite o prisili, v smislu, da nekam grem, ker moram, ne zato, ker želim, menim, da morda res obstaja, vendar samo v tistih muzejih, v katerih se ne prilagajajo populaciji.

V muzejih, kjer imajo bolj moderne pristope ter otroke pritegnejo z igrami, igračami ter interaktivnimi vsebinami, teh težav nikakor nimajo. Skozi igro se otroci veliko naučijo, muzej ali tema jih pritegne in želijo si obiska podobnih muzejev.

V knjigi omenjate, da imajo Rusija in ZDA ter Velika Britanija zelo dobro razvit literarni turizem. Čemu bi morali v Sloveniji nameniti več pozornosti, da bi se literarni turizem razvijal tako uspešno kot pri njih. Je to vzgoja mladih ljudi?

Rekla bi, da je tudi pri nas precejšen poudarek pri pouku na književnosti in učenju pesmic ter literarnih del. Naše generacije so bile zagotovo še vzgojene v tem duhu. Bolj pomembno se mi zdi, kako se lotevamo promocije, kaj in katere zgodbe dajemo v ospredje. V Veliki Britaniji imajo spominske sobe in literarne muzeje o avtorjih in avtoricah, za katere prvič slišim, vendar jih tam prepoznajo kot kulturno-literarno vrednost in jih znajo promovirati. Ti muzeji niso prazni. Tam so ljudje, ki se sprehajajo, gledajo, plačajo vstopnico in tako podpirajo določeno lokalno skupnost ter ohranjanje dediščine. Izziv vidim predvsem v promociji v turističnem smislu. Treba je povezovati književnost in turizem. Ne sme iti za dva različna svetova, ki živita ločeno življenje. Pri nas je prepogosto tako. V turizmu je vedno ključ sodelovanje in povezovanje – z inovativnostjo, drugačnostjo. Brez tega ne gre.

Polona Frelih

Zero Image

Dr. Jasna Potočnik Topler: »Slovenija ima izjemno bogato književno dediščino«

Preberite izvorno novico na Dr. Jasna Potočnik Topler: »Slovenija ima izjemno bogato književno dediščino« >