Posledice ravnanj Slovenije in EU naj rešuje BiH

Posledice ravnanj Slovenije in EU naj rešuje BiH

Kamerunski državljan, za katerega je upravno sodišče decembra ponovno razsodilo, da mu je slovenska policija kršila pravico zaprositi za mednarodno zaščito, je že poldrugo leto ujet v begunskem taborišču blizu Velike Kladuše. Situacijo v BiH evropski komisar iz Slovenije Janez Lenarčič označuje za humanitarno katastrofo, a za njen nastanek ne prevzema odgovornosti. Ob dodatnih milijonih mednarodnim humanitarnim organizacijam  in nadaljevanju nasilja hrvaške policije pričakuje evropski funkcionar od bosanskih oblasti “trajnostne rešitve upravljanja z migracijami”.

Svetovni dan človekovih pravic 10. decembra 2020 je hrvaški Center za mirovne študije obeležil s podajo kazenske ovadbe zoper hrvaške policiste, ki so pomagali in sodelovali pri mučenju prosilcev za azil na meji z BiH. Zdravnik, ki je žrtve oskrbel, ko so jih po izživljanju hrvaški organi pregnali na bosansko stran, je dejal, da četudi je že obravnaval posledice spolnega nasilja in posilstev, česa podobnega še ni videl.

EU daje hrvaški policiji milijone za delovanje že leta, so v odgovorih spomnili v pisarni evropskega komisarja za humanitarno pomoč in krizno upravljanje Janeza Lenarčiča. Oktobra leta 2018, štiri mesece potem, ko je mednarodna organizacija za človekove pravice Amnesty International prvič opozorila na prisilno vračanje beguncev in migrantov iz Slovenije na Hrvaško in na nasilje hrvaške policije pri nezakonitih izgonih v BiH, je EU Hrvaški odobrila dodatnih 6,8 milijona evrov. Manjši del je šel za vzpostavitev “nadzornega mehanizma” delovanja hrvaške policije, poudarjajo v Bruslju. Decembra 2019 je EU hrvaški policiji namenila še dodatnih 11,4 milijonov evrov. Dogajanje na hrvaško-bosanski meji spremljajo s pomočjo robotskih letal v živo tudi v pisarnah Frontexa, ki pomaga hrvaškim organom varovati mejo EU.

V pisarni evropskega komisarja iz Slovenije pojasnjujejo, da Hrvaška mora “upoštevati standarde, ki jih postavlja pravo EU, ko pride do upravljanja z migracijami”. Četudi “ostajajo izzivi”, pravijo, je bil “narejen napredek proti bolj učinkovitemu upravljanju migracij”. O posledicah, ki jih ima napredek v učinkovitosti na spoštovanje človekovih pravic, ne govorijo. 

V pisarni Janeza Lenarčiča tudi pojasnjujejo, da čeprav je situacija na grških otokih težka, “je ne moremo primerjati s humanitarno katastrofo v Lipi, ki se nadaljuje”. Begunsko taborišče na prostem Lipa v BiH je lani decembra zajel požar, potem ko so lokalne oblasti v Bihaću zavrnile, da bi begunce in migrante ponovno namestili v neposrednem predmestju v nekdanjih tovarniških halah tovarne Bira.

Komisar EU za humanitarno pomoč je v izjavi 4. januarja ponovil, da “bi se tej humanitarni katastrofi lahko izognili, če bi oblasti zagotovile dovolj zimskih nastanitvenih kapacitet, vključno z uporabo že obstoječih prostorov”. En dan prej je evropski komisar dejal tudi, da “humanitarna pomoč ne bi bila potrebna v Bosni in Hercegovini, če bi država udejanjala primerno upravljanje z migracijami, k čemur jo EU poziva že vrsto let”.

V pojasnilu, kaj natančno za EU pomeni “primerno upravljanje z migracijami” glede na obstoječe prakse v državah članicah, so iz pisarne komisarja pojasnili, da vzpodbujajo “oblasti BiH, da bi upravljale z migracijami na trajnostni način in vzpostavile zadosti primernih nastanitvenih kapacitet, da se odzovejo na krizno situacijo”. Priznavajo, da so migracije “skupna odgovornost”, a nato nizajo sestanke in denar, ki ga je EU že poslala v BiH, da “trajnostno poskrbijo za begunce in migrante”.

Slovenija je v lanskem letu “vrnila” hrvaški policiji več kot 9900 oseb zaradi nedovoljenega prestopa meje, med njimi največ pakistanskih državljanov in državljank, ravnanje hrvaške policije pa govori o sistematičnosti prisilnega izganjanja teh ljudi nato preko meje v BiH. Po podatkih Mednarodne organizacije za migracije je konec lanskega leta v BiH zaradi politik EU ostajalo ujetih več kot 8000 beguncev in migrantov.  EU je od leta 2018 v podporo delu hrvaške policije namenila 6,4 milijona evrov več, kot je v istem obdobju namenila humanitarne pomoči za begunce in migrante v BiH.

Kot nezadostno ocenjuje humanitarno pomoč EU glede na situacijo v BiH tudi evropski poslanec iz Slovenije Milan Brglez. Opozarja, da bi bil potreben aktivnejši pristop, ob tem da “EU ne bi smela z dvojnimi standardi le pričakovati in zahtevati – ko se sama navznoter ne drži tistega, kar postavlja kot standard navzven”. “Ni dovolj, da ob zatiskanju oči pred ravnanji svojih članic, ki ne spoštujejo človekovih pravic beguncev in migrantov, pošlješ nekaj sredstev v BiH. Imeti je potrebno rešitev, ki deluje in zdrži mednarodnopravno presojo,” dodaja. Skrbi ga, da je EU privzela predvsem držo varovanja mej, manj pa so ji pomembni ljudje oziroma varstvo človekovih pravic. “Dolgoročna rešitev bi bila ali pomoč pri vračanju, če ne gre za osebe, ki so upravičene do mednarodne zaščite, ali pa sprejem tistih, ki za mednarodno zaščito prosijo in so ali pa bi lahko bili do nje upravičeni,” pravi nekdanji profesor mednarodne politike.

V bruseljski pisarni komisarja za krizno upravljanje pa pojasnjujejo, da je preselitev prosilcev za azil in beguncev “dejanje solidarnosti”. Na vprašanje, s koliko članicami EU se dogovarjajo za programe preselitev beguncev iz BiH, niso podali odgovora. So pa dodali, da oblasti v BiH že od oktobra dalje pozivajo, naj preprečijo humanitarno katastrofo, EU sofinancira sprejemne centre, raziskujejo pa tudi načine, kako podpreti BiH pri deportacijah ljudi nazaj v države, iz katerih so pribežali. “Dolžnost oblasti BiH je,” so zapisali, da zagotovijo “individualno obravnavo prosilcev za mednarodno zaščito”. Ne moti jih, da so mnogi posamezniki ujeti v BiH prav zato, ker tega mednarodnopravnega standarda človekovih pravic ne spoštujejo članice EU in tako soustvarjajo krizne razmere v BiH.

“Tožnik ni bil obravnavan indivudulano,” je v dober mesec in pol stari sodbi, ki še ni pravnomočna, v ponovljenem postopku ponovno razsodilo upravno sodišče v Sloveniji. V sodbi je ugotovljeno, da sta bili kamerunskemu državljanu kršeni tudi pravici do prepovedi kolektivnih izgonov in mučenja ter pravica do dostopa do azilnega postopka.  

“EU naj bi ščitila, nudila zaščito tistim, ki so v nevarnosti. Zakaj namesto nasilja ljudem ne ponudijo raje priložnosti?”

Desmonda je slovenska policija v zadevi, o kateri je razsodilo sodišče, že v drugo prisilno vrnila hrvaški policiji. Bil je avgust 2019. Četudi je želel in poskušal, mu slovenski policisti niso dovolili podati namere in nato prošnje za mednarodno zaščito. Strpali so ga na avtobus in ga v skupini predali hrvaški policiji, ki ga je prisilila, da je prečkal nazaj na ozemlje BiH. Skoraj leto in pol kasneje je še vedno v begunskem taborišču Miral nekaj kilometrov stran od Velike Kladuše.

V telefonskem pogovoru je dejal, da ve, da je privilegiran – ni prisiljen spati pod milim nebom v temperaturah, ko vse zmrzuje, kot so nekateri drugi begunci in migranti. “Migracije se ne bodo nikoli končale. Če želi EU izboljšati situacijo in to iskreno, tudi z dejanji, ne le z besedami, mora upoštevati, da migracij ne bodo nikoli ustavili. Spremeni pa se lahko pogled oblasti na ljudi, ki migrirajo, se premikajo in iščejo, kot vsi, možnost boljšega življenja,” je dejal kamerunski državljan, ki zaradi strahu pred političnim preganjanjem v matični državi uporablja psevdonim.

Okoli sebe vidi ljudi različnih znanj in izkušenj, ki so vsi prisiljeni zgolj životariti v prenatrpanih prostorih, brez najmanjše možnosti samostojnega življenja, prispevanja in soustvarjanja. “Si predstavljate, da vas držijo nekje, kjer niso posamezniku dane nobene priložnosti? Kjer lahko le sediš in čakaš? Humanitarna pomoč, da se ljudem kuha hrano in zagotovi namestitev, dolgoročno ni rešitev,” je dejal iz izkustva, da si ljudje želijo vključiti se v družbo in prispevati, če se le čutijo sprejete in jim je dana priložnost.

Prve odzive oblasti in prebivalstva na severozahodu Bosne, ko so ljudje začeli iskati pot proti obljubi varnosti Evrope prek bosanskega ozemlja, je zaznamovalo dvoje: spomin ljudi na lastno izkušnjo begunstva in vseprisotne migracije iz BiH na sever in zahod v iskanju boljšega življenja. Ljudje so nemo poskušali lajšati rane, ki jih je beguncem in migrantom zadejala hrvaška policija. Nekateri prosilci za azil so pomagali v lokalnih frizerskih salonih in odprli svoje restavracije. A pritiski EU so se stopnjevali, iluzoren cilj EU o neprepustnih mejah je vse bolj določal politike in odnose na terenu. Razmere v BiH so postajale vse očitneje dolgoročno nevzdržne. Preusmerjanje vseh beguncev in migrantov iz Srbije prek Republike srpske na območje Federacije BiH je med lokalnim prebivalstvom zbujalo nelagodje. Rasli so strahovi pred načrti srbskih in hrvaških nacionalističnih politikov, da še povečajo destabilizacijo BiH. Izkušnje z mednarodnimi organizacijami in lokalnimi oblastniki pa so prispevale k nezaupanju ljudi, da želi kdorkoli situacijo rešiti, ne pa se iz nje okoriščati.

“Sedaj se na mejah dogaja brutalizacija ljudi. Nekateri umirajo. Nekateri so že umrli,” pravi Desmond. “Ljudje si želijo le priložnosti. Moralo bi jim biti omogočeno, da se lahko učijo, če se želijo, ali da spretnosti, ki jih že imajo, uporabljajo in z njimi pomagajo, prispevajo,” poudari večkrat, kar vidi, da bi moral biti cilj evropskih politik in sistema, ki bi vključeval ne pa iskal načine in razloge za izključevanje.

Pozna fotografije pretepenih in mučenih teles, ki so rezultat politik evropskega odvračanja in branjanja mej. Doda, da so to le primeri, za katere vemo. “Kaj pa vsi, ki jih nismo videli, katerih zgodb ne bomo izvedeli, ker so izginili v gozdovih ali rekah in jih družine, h katerim so bili morda namenjeni v Evropi, ne bodo nikoli dočakale?”

V Afriki, pravi, je še imel občutek, da lahko pred nasiljem pobegne. “Tu ne moreš nikamor pobegniti. Na Hrvaškem te pretepejo in izženejo nazaj v Bosno, tu pa nimaš možnosti, da bi živel; delal, se učil, prispeval.” Nasilje, pred katerim je pobegnil iz zahodnoafriške države, doda, je drugačno, saj je posledica diktatorskih režimov. “V Evropi tega ni mogoče trditi. Kar se dogaja na mejah, je popolnoma drugače – gre za nasilje nad ljudmi, ki so najbolj ranljivi in se ne morejo braniti.”

Slovensko upravno sodišče je v decembrski sodbi v njegovem primeru poudarilo, da slovenska policija pri postopkih na meji ne ravna, kot bi morala, in da ne uresničuje bilateralnega sporazuma s Hrvaško skladno s pravom EU. Sodba poudarja dolžnost policije, da izvede in dokumentira dejanske pogovore z osebami, ki bi želele ali bi lahko bile upravičene zaprositi za mednarodno zaščito. Kolektiv InfoKolpa je ob decembrski sodbi slovensko notranje ministrstvo in policijo pozval, “da prenehata s praksami, ki ogrožajo človeška življenja in ljudi direktno izpostavljajo nasilju, ki ga izvaja hrvaška policija, ter nečloveškim bivanjskim razmeram v Bosni in Hercegovini”.  

Desmond zastavi retorično vprašanje: “EU naj bi ščitila, nudila zaščito tistim, ki so v nevarnosti. Zakaj namesto nasilja ljudem ne ponudijo raje priložnosti?” Pravi, da nima besed, da bi opisal, kar se dogaja v BiH. “Zakaj se mora to dogajati? Zakaj je nepomembno, če se vse to dogaja nekomu, ki je migrant?” Pojasni, da sam upanje črpa iz in ga polaga v prijatelje, pravne zastopnike, ki jih je po prepletu srečnih okoliščin našel v Sloveniji, in v obet pravne države ter možnosti, da bo vendarle lahko v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito – pa četudi šele po izborjeni sodni zmagi.  

Tudi evropski poslanec Milan Brglez poudarja pomen spoštovanja vladavine prava, pravne države in človekovih pravic. “To je bistvo naše ustavnosti in demokracije. Za oblasti pri tem ne sme biti nobene diskrecije. Ko in če se slednja pojavi, so potencialno ogrožene človekove pravice tudi samih državljank in državljanov, brez katerih država oziroma oblast izgubi svoj smisel in legitimnost.”

Desmond po kratkem premolku doda: “Nihče ne more trditi, da se ne zaveda tega, kar se dogaja na mejah. Vsi vedo, kaj se dogaja.” Nato opiše, kako ljudje pešačijo dva tedna ali več skozi gozdove, kjer so tudi divje živali; zbrali so pogum, da so zapustili dom, šli na pot, zdaj spijo v gozdu, vse, da bi prišli čez mejo, kjer bi lahko živeli bolje ali kjer jih čakajo družinski člani. “Mnogi nimajo toplih oblačil. Po njih padajo še dežne kaplje. In ko zaprosijo za pomoč, kjer naj bi bili varni, jih pošljejo nazaj. Zakaj? Zato ker želi EU pot otežiti. Ker želi preprečiti, da bi ljudje prispeli in živeli. Pa govorimo tudi o očetih, ki jih nekje v Evropi čakajo otroci. Če človek razmišlja o tem, bi lahko samo jokal in jokal. Nič ne morem narediti … In nihče ne sliši. Tudi če bi kričal. Nihče ne ukrepa. Kaj je torej smisel, da o tej brutalnosti sploh govorimo, če je le tišina?”

Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.Ime *E-mail naslov: *E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.sporočilo *Želim prejemati Obvestilnik. Pošlji

Priporočamo tudi:

Pogovor s palestinskim reševalcem in beguncem v Ljubljani o svobodi in pomenu sprejetosti.

Koliko statusov mednarodne zaščite podelijo slovenske oblasti in kaj pomeni njihova obljuba solidarnostne pomoči v okviru EU?

Zero Image

Posledice ravnanj Slovenije in EU naj rešuje BiH

Preberite izvorno novico na Posledice ravnanj Slovenije in EU naj rešuje BiH >

Interdiskont.si | Ponudbe meseca