Doma smo že najdlje v Evropi in imamo dovolj

Doma smo že najdlje v Evropi in imamo dovolj

Smo dijakinje Gimnazije Poljane in pred pribiližno dvema mesecema nas je veliko stvari glede šole na daljavo začelo zelo motiti – od organizacije, do same izvedbe pouka. Po dolgih pogovorih smo se odločile, da oblikujemo skupnost imenovano Mladi za enotno sedanjost, ki se zavzema za enake pogoje šolanja vseh šolarjev, in kjer si mladi lahko izmenjujemo izkušnje šolanja na daljavo in izražamo svoje mnenje o slednjem brez zadržkov. Trenutno imamo 170 članov iz vseh slovenskih regij, ki obiskujejo srednje poklicne šole ter gimnazije. Vsem smo zelo hvaležne, saj smo iz njihovih zgodb črpale številne podatke, ki so pripomogli tudi k pisanju javnega pisma, ki smo ga 11. januarja poslali ministrici za izobraževanje, znanost in šport. 

“Glavno upanje naroda, temelji na ustrezni izobrazbi mladine,” je citat znanega nizozemskega filozofa Erasmusa in same se ne bi mogle bolj strinjati z njim. Ker smo novembra začutile, da ministrstvo za šolstvo pozablja prav na to; na mladino, na našo izobrazbo, pa tudi na mentalno ter fizično zdravje, smo se odločile, da je skrajni čas, da se nekaj spremeni. 

To, da smo na videoklicih gledale svoje prijatelje jokati, nam je dalo še večji zagon. Videti najboljšo prijateljico, ki se šola vzporedno s sorojenci in je na pragu izgorelosti pri 16 letih, je boleče in nehumano. Oseb, ki se šolajo vzporedno ni malo, ti preživijo vsaj 11 ur na dan ob gledanju v ekran. To, da na splošno mladi sedimo pred računalnikom najmanj 8 ur dnevno, je zaskrbljujoče. To, da imamo v nekaterih šolah še več dela, kot če smo v šoli – naloge delamo še dodatne ure in se učimo še bolj. To, da se je stopnja samomorilnosti povečala za skoraj 30 odstotkov. To, da nismo slišani s strani vladajočih.

Na nas stoji prihodnost. Mi smo tisti, ki bomo nekega dne prenašali znanje na mlajše generacije, zdravili ljudi … a izgleda, da se pristojni odločevalci tega ne zavedajo.

Šola na daljavo se do zdaj ni izkazala za najbolj produktivno in ne ponuja enakih možnosti vsem dijakom. Pandemija je udarila v vsaki družini drugače in razlike med dijaki so se še poglobile, na naših ramenih pa je breme šolanja, truda za dobre ocene, pogosto skrbi za mlajše sorojence in posledic trenutne krize. Velikokrat imamo priložnost videti na lastne oči sošolce, ki so v isti sobi s sorojenci in morajo poleg svojega poslušati še njihov pouk, kar je zelo moteče, negativno vpliva na koncentracijo, zelo omejuje spremljanje pouka ter posledično manjša obseg osvojenega znanja, kar se bo zagotvo poznalo tudi v prihodnosti.

Potrebujemo in zahtevamo bolj natančne podatke, saj je tu v igri naša prihodnost, za katero je pristojnim izgleda vseeno.

Šole so se prvič zaprle marca 2020, dijaki od prvega do tretjega letnika smo šolsko leto zaključili doma, septembra ponovno prestopili prag šol, a jih že 19. oktobra ponovno zapustili za nedoločen čas. Skoraj tri mesece kasneje se stanje še vedno ni spremenilo, epidemiološka slika je enaka ali pa se po kratkem izboljšanju spet poslabša, datum odprtja šol ni znan ali pa se ves čas zamika v prihodnost. 

V teh mesecih cele dneve sedimo pred elektronskimi napravami, bodisi pri delu bodisi pri pogovoru s prijatelji. Od ministrstva ne dobimo pravočasnih informacij ali pa se te pozneje spremenijo, tako zaposleni kot dijaki smo v stalni negotovosti. V medijih imamo priložnost vsak dan gledati izjave ministrice za šolstvo, ki se vse glasijo enako: “Vračanje v šole bo možno, ko bo epidemiološka slika to dopuščala (kar verjetno ne bo jutri).” 

Potrebujemo in zahtevamo bolj natančne podatke, saj je tu v igri naša prihodnost, za katero je pristojnim izgleda vseeno. Strokovnjaki ves čas poudarjajo, kako pomembno je šolsko okolje za normalen razvoj vseh šolarjev, od prve triade do konca srednje šole, in kako hud pečat bo vse to pustilo na nas, saj trenutno vsi postajamo vse bolj asocialni, introvertirani, depresivni in nemotivirani. Mladi potrebujemo druženje in socialne stike, kar nam v večini omogoča prav šola. 

21. septembra 2020, je bilo po medijskih poročanjih v Sloveniji okuženih 418 učencev in dijakov. Po statističnih podatkih iz leta 2016/2017 je šoloobveznih otrok dobrih 250.000. Delež okuženih je predstavljal 0,16 odstotka učencev in dijakov v celotni Sloveniji. Epidemiologi so jasni, da se okužbe najbolj širijo na delovnih mestih, kjer delodajalci ne izpolnjujejo pogojev, potrebnih za zagotavljanje varnega dela, kljub vsemu pa so šole zaprte že več kot 12 tednov in bodo za dijake po trenutnem načrtu še precej dolgo. 

Čim večja enakopravnost in enotnost možnosti ter pogojev med dijaki in dijakinjami, ko pride do razmer za šolanje, je nekaj, kar si vsi želimo. Vsi in vsak bi moral imeti enake možnosti za pridobivanje znanja in pozneje tudi opravljanje mature, trenutno pa temu ni tako, saj je samo pridobivanje znanja omejeno tako zaradi drugačne oblike pouka, na katero nismo navajeni, kot zaradi socialnih razlik, ki samo še poglabljajo že tako težke razmere posameznikov. 

Pozdravljamo nekatere spremembe na bolje na področju šolstva v zadnjem mesecu, kot so ukinitev konferenčnega obdobja, prilagoditev mature za leto 2020/21, zmanjšanje obveznega števila ocen in odločitev, da se otroci s posebnimi potrebami vrnejo v šolske klopi. A jezni smo, ker iz ministrstva prejemamo tako malo informacij, ker je naša prihodnost tako rekoč “v zraku”, ker so najmlajši in najbolj nebogljeni otroci včasih sami doma ali pa se morajo z njimi vzporedno šolati še starši, ker se datum odprtja šol vedno zamakne, ker so naše šole zaprte že najdlje v Evropi in je naše pridobljeno znanje zato slabše od znanja dijakov v drugih državah, ker se postavlja veliko drugih dejavnosti pred izobraževanje, pred samo prihodnost naše države. 

Pozdravljamo trud pristojnih pri njihovem delu v času pandemije, a hkrati izpostavljamo našo plat zgodbe in težave, s katerimi se srečujemo z iskreno željo po pozitivnih premikih v čim krajšem času.

Pred pandemijo je bilo lažje poiskati pomoč, se obrniti na odraslega, ki mu je mogoče zaupati, ali vsaj uteho poiskati pri vrstnikih in za nekaj ur dnevno ubežati nasilju.

Socialne razlike močno delijo družine v Sloveniji. Te so že pred korona krizo delile dijake, a so se zdaj le še povečale in poglobile. Velike razlike tako med profesorji kot dijaki so tudi v tehnični opremljenosti in usposobljenosti, zato nimamo vsi enakih možnosti za predajanje in prejemanje znanja. V Sloveniji je še vedno okoli 5000 gospodinjstev brez interneta, število učencev, ki interneta ali osnovnih pripomočkov za delo na daljavo nimajo, pa ministrstvu ni znano. Veliko družin še vedno živi v tako imenovanih belih lisah, območjih na podeželju, kjer interneta ni ali pa dela zelo počasi in okrnjeno. Dijaki, ki živijo na takšnih območjih, tako ne morejo aktivno in uspešno sodelovati na spletnih predavanjih in zgolj prepisujejo snov od sošolcev ter delajo sami. Velikokrat se zgodi, da je internetna povezava prešibka, saj je preobremenjena, ker jo uporablja preveč ljudi, in neredko posamezniki cel dan ne morejo vzpostaviti povezave, zelo težko pa je predelati 7 ur snovi samo z zapiski sošolcev in brez razlage. Na žalost je to za nekatere vsakdan. O tem se govori premalo, saj je dandanes samoumevno imeti internetno povezavo. V nekaterih štiričlanskih družinah imajo samo dva računalnika in s tem je ravno tako nekaterim omejena dostopnost do pouka, posledično jih veliko izgubi motivacijo, ker je dela količinsko preveč.

Na marsikateri šoli je tudi nekaj profesorjev, ki nimajo zadostnega znanja, sredstev ali volje, da bi začeli ustrezno poučevati na daljavo. Tako včasih predelovanje snovi pade skoraj v celoti na ramena dijakov, kar ni namen šole.

Tudi domače razmere se močno razlikujejo od gospodinjstva do gospodinjstva; medtem ko nekateri živijo v zdravih in funkcionalnih družinah, je to za mnoge prej želja kot realnost. Nasilja v družini je bilo lani za 20 odstotkov več kot leto prej v istem času, le ugibamo lahko, koliko primerov ostane neprijavljenih, skritih za štirimi stenami. Pred pandemijo je bilo lažje poiskati pomoč, se obrniti na odraslega, ki mu je mogoče zaupati, ali vsaj uteho poiskati pri vrstnikih in za nekaj ur dnevno ubežati nasilju. Zdaj ni več tako, nasilje za nekatere zapolni vsak dan in je pomešano z rutino in z njim se je treba naučiti živeti, pa ne bi smelo biti tako. 

Šolanje je tako postalo drugačno, veliko bolj naporno za tiste, ki morajo stalno poslušati prepir in vpitje, na šolske obveznosti se ni mogoče dovolj osredotočiti. Močno se je povečalo tudi nasilje na spletu, kamor so se mladi morali zateči v potrebi po stiku z zunanjim svetom in prijatelji.

Seveda je takšna in drugačna problematika le stranski učinek pandemije, ki dnevno jemlje življenja in uničuje družine, a je tukaj in tega ne moremo spregledati. V primeru, da so starši v službi, na dijaka pade tudi skrb za dom in sorojence, kar dela učne razmere še toliko bolj neenake. Med nami so dijaki, ki se spopadajo s splošno revščino, skrbjo za bolnega družinskega člana ali druge člane družine, kar vpliva na kakovost in osredotočenost na njihovo osnovno delo – šolanje. 

V trenutni situaciji se je vse podrlo, kar je razumljivo, pandemija žal obvladuje naša življenja, in kot kaže, bo tako še nekaj časa, pa vseeno je potrebno razmišljati tudi o izobraževanju in o olajšavah v zvezi z njim za nas. Svet se vseeno ni ustavil in tako dolgo zaprtje šol bo pustilo na otrocih in mladostnikih hude posledice, znanja je veliko manj, a to ne pomeni, da ga od nas kdaj ne bodo zahtevali. Odraščamo v krizi, ki nam je zaenkrat odvzela že skoraj leto mladosti, ne vemo, kdaj se bo končala in kaj bo navsezadnje prišlo za epidemijo … a verjetno ne fantazijska utopija.

Šolska rutina in odnosi ter veščine, ki jih pridobivamo skozi šolanje v živo, so ključni in izredno pomembni za razvoj ter normalno funkcioniranje otrok in mladostnikov.

Šola ni le izobraževalna ustanova, temveč tudi prostor, kjer navezujemo prijateljstva, imamo socialne interakcije, se učimo lotevati se izzivov in se udeležujemo dejavnosti, ki nas veselijo in izoblikujejo. Med pandemijo in šolanjem na daljavo se tako ni le okrnila naša izobrazba, temveč so prizadete tudi naše socialne veščine. Stvari, ki so nas včasih veselile in nam zapolnjevale dneve, denimo športne dejavnosti, so zdaj ukinjene ali prenesene na nekakšno spletno verzijo. Iz izolacije in hude omejitve stikov pa izhajajo mnoge duševne stiske in poslabšanje simptomov duševnih težav. 

Korona kriza je dostop do nujno potrebne psihološke pomoči hudo otežila. Nekateri mladostniki so se zaradi manj stikov ter slabše podpore družine znašli povsem sami in obupani. Čeprav se je število samomorov v prvih šestih mesecih leta 2020 glede na enako lansko obdobje zmanjšalo, se je število poskusov samomora občutno povečalo. Mladostniki in otroci potrebujemo socializacijo in življenje izven doma, od katerega smo zaradi trenutne situacije odrezani. Vsakodnevni stres zaradi preobremenitev v šoli ter izoliranost ali samota mnoge najstnike pripeljejo v depresijo, pristojni organi pa ne morejo poskrbeti za ustrezno pomoč. Poleg duševnega se je poslabšalo tudi naše fizično zdravje; glavoboli, slabšanje vida zaradi prekomerne uporabe zaslonov, prekomerna telesna teža zaradi zmanjšanja fizičnih aktivnosti so le nekatere od tegob. Bioritem se je spremenil in porušil, s tem pa tudi spalne in prehranjevalne navade – navadno na slabše. Šolska rutina in odnosi ter veščine, ki jih pridobivamo skozi šolanje v živo, so ključni in izredno pomembni za razvoj ter normalno funkcioniranje otrok in mladostnikov.

Mladi sodimo v šolske klopi, zato želimo, da pristojne oblasti šolnikom podajo boljša in bolj učinkovita navodila, da se šole opremi z ustreznimi zaščitnimi sredstvi in se s tem omogoči čimprejšnjo ter čim bolj varno vrnitev za vse dijake in dijakinje. Doma smo že najdlje v Evropi, skupno skoraj sedem mesecev, in imamo dovolj!

Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.Ime *E-mail naslov: *E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.sporočilo *Želim prejemati Obvestilnik. Pošlji

Priporočamo tudi:

Zapis profesorice filozofske fakultete Lilijane Burcar o državljanskih dolžnostih poklica v času zdravstvene krize, preletov vojaških letal in navodil o poučevanju ministra za zdravje.

Zero Image

Doma smo že najdlje v Evropi in imamo dovolj

Preberite izvorno novico na Doma smo že najdlje v Evropi in imamo dovolj >

Interdiskont.si | Ponudbe meseca