Obrazi Azije: od blišča do trpljenjaIvana Galeta ne damo!

Obrazi Azije: od blišča do trpljenjaIvana Galeta ne damo!

Avtorica: M. M.

Že skoraj dve desetletji aktivno delujem na področju turizma. Svoje delo sem opravljala na različnih koncih sveta. Očarala me je lepota Azije in globina različnih kultur, kakor tudi prizadela neodzivnost oblasti, ko gre za hudo trpljenje otrok.

Imela sem privilegij, da sem živela v veliko različnih državah, ki imajo močno različna naravna in kulturna okolja. Izkusila sem življenje v najrevnejših državah Azije, kot sta na primer Nepal in Burma (Mjanmar), do navideznega izobilja v Singapurju, kjer se srečujejo različne kulture in religije ter prepletajo zelo različni socialni sloji. Svoboda govora ne obstaja, saj si lahko za – po njihovem mnenju – sovražno objavo kaznovan tudi s smrtno obsodbo. Singapur se promovira kot država treh religij, ki živijo v medsebojnem sožitju. Velika večina, okoli 2/3, je še vedno Kitajcev, približno 15 % Malajcev in 10 % Indijcev. Spominja na bivšo Jugoslavijo? Lee Kuan Yew je bil njihov dolgoletni voditelj in oče sodobnega Singapurja, ki je iz nerazvite in osiromašene britanske kolonije pred nekaj več kot 50-imi leti uspel zgraditi eno najbolj naprednih, bogatih in varnih držav na svetu. Nekateri ga primerjajo tudi z bivšim predsednikom Titom, saj je ta za časa Jugoslavije v eno državo povezal tri različne religije, ki so, vsaj določeno obdobje, živele v »bratstvu in edinstvu«. Tako kot Tito, je bil tudi Lee Kuan Yew po mnenju nekaterih političnih analitikov neke vrste »dobrodelni diktator«, saj je imel ves čas svojega vladanja absolutno politično oblast, a je vedno deloval »v korist ljudstva«. Singapur je uspel utrditi kot zelo varno in ekonomsko stabilno državo z učinkovitim šolskim in zdravstvenim sistemom, ki ima polega izredno nizke stopnje kriminala tudi najnižjo stopnjo korupcije v Aziji. Singapur je postal eno glavnih središč mednarodnega bančništva ter ladijskega in letalskega prometa, zaradi izredno ugodne davčne politike pa tudi izjemno privlačen za tuje investitorje.

Po smrti dolgoletnega voditelja in tako imenovanega »očeta Singapurja« so se hitro začele spremembe. Ta majhna državica naravnih bogastev nima. Svojo strategijo razvoja je med drugim gradila tudi na pridobivanju globalnih talentov (možganov), ki so v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja kreirali skupnost znanosti, tehnologije in inovacij. Na močvirnatih tleh so iz pretežno agrarne države uspeli s pomočjo ugodne davčne politike in odprtosti do tujcev ustvariti cvetoče gospodarstvo, ki ima vedno bolj razvito tudi turistično industrijo. Pritegnili so predvsem veliko bank in zavarovalnic iz tujine, od koder je prihajalo tudi vedno več delavcev, tudi z namenom ohranjanja standardov poslovanja. Singapur je zaradi vsega tega veljal za državo, ki je tujcem zelo naklonjena.

Singapur, svet nasprotij

Pred desetimi leti je v Singapurju živelo skoraj 1,5 milijona tujcev, kar je v nekem trenutku predstavljalo skoraj 25 % vsega prebivalstva. Po smrti nekdanjega predsednika pa se je začela pojavljati diskriminacija, predvsem do belcev. Že ko uporabim to besedo, se zdi ta pojav težko dojemljiv, saj belci običajno diskriminacijo povzročajo in je niso deležni. V vseh obrazcih v Singapurju je potrebno zapisati svojo raso. In tukaj sem prvič slišala za izraz »Caucasian«, kateri rasi pripadam kot Evropejka.

V Singapurju je »white man« ali »white woman« velikokrat nekaj manjvrednega; nekaj, kar jih ogroža. Velikokrat sem se počutila nezaželeno. Od 250 zaposlenih v hotelu smo bili samo trije evropskih korenin in zelo jasno so nam dali vedeti, da smo zamenljivi in da nas bodo izključili ob najmanjši napaki. Zdravo razmerje med delom in osebnim življenjem tam skoraj ne obstaja. Imajo stroge delovne pogoje, včasih zelo krute in nečloveške. Seveda to ne velja za vse panoge. Zaposleni v raznih laboratorijih, informatiki, zavarovalnicah ali bančništvu imajo drugačen status in lahko živijo dokaj lagodno življenje, velikokrat celo prihranijo za starost. V vsakem primeru pa se lahko ta situacija spremeni čez noč. Izguba službe v Singapurju ni enostavna, saj moraš v 30-ih dneh zapustiti državo, kar pomeni tudi to, da (med ostalim) izgubiš depozite za stanovanje in šolnine otrok ter ostala predplačila. Zato življenje »expat«-a (tuj državljan, ki živi in dela izven svoje rojstne države, op.p.) v državi, kjer so osnovni življenjski stroški eni najvišjih na svetu, nikoli ni povsem umirjeno, saj nikoli ne veš, kaj prinaša jutrišnji dan. Izjema pa so seveda tujci, poročeni s Singapurskimi državljani, ki imajo zaradi tega večkrat tudi drugačne pogoje in razne privilegije, kot na primer olajšave in prednosti pri nakupu stanovanja.

Nadzor in pravila

Singapur je otoška država in zato tudi poseben fenomen. Evropejec, ki dela na primer za finančno korporacijo, ima kar nekaj ugodnosti, pomoč pri selitvi, iskanju začasnega prebivališča, plačane letne počitnice domov, precej višje mesečne prihodke od običajnih in še bi lahko naštevali. Se pa večinoma delavci iz tujine družijo le z ostalimi tujci, ki tam živijo, in v socialnem smislu nimajo prav veliko stikov z domačini. V Singapurju se prodaja vse; trg je založen in vse materialne potrebe več kot zadoščene – seveda, če si dobro situiran. Singapur je tudi zelo varno mesto z eno izmed najbolj modernih vojaških sistemov, ki je model za urjenje svojih vojakov prevzela tudi od izraelske vojske. Kamere so dobesedno na vsakem koraku; digitalna prepoznava obraza se uporablja že vrsto let. Neprestano si nadzorovan in pod drobnogledom. V hotelih obstajajo posebne sobe z ekrani, ki nenehno prikazujejo posnetke nadzornih kamer, ki so praktično nameščene na vsakem vogalu.

V primeru, da na delovnem mestu pride do tatvine ali kakšne druge nepravilnosti, je vse posneto in se po potrebi tudi temeljito pregleda. Velikokrat tudi za malenkosti, kot je na primer nezadovoljstvo gosta ob prihodu v hotel. Odgovorni si ogledajo obrazno mimiko zaposlenega in čas celotnega postopka. Na podlagi predpisanih norm (in seveda lastne presoje) se potem odločijo za ustrezne »disciplinske« ukrepe. Enako velja v primeru, da kršiš eno od številnih pravil, ki ob neupoštevanju prinašajo tudi visoke kazni – primer pitja vode na javnih prevoznih sredstvih, prečkanje nadvoza na kolesu namesto ob kolesu in tako dalje. V Singapurju je med drugim prepovedan celo vnos žvečilnega gumija. Vse deluje po sistemu: »če ne spoštuješ pravil, plačaš kazen.« in kamere tudi tukaj igrajo pomembno vlogo.

Zdi se, da bo takšen nadzor postal vse bolj razširjen tudi drugje, zasebnosti skorajda ni več. Telefoni in računalniki že ponujajo nakupe na podlagi vsebine naših objav na javnih omrežjih, naše trenutne lokacije, ali glede na našo politično usmerjenost. Približujemo se času vstavljanja čipov preko cepiv pod pretvezo zagotavljanja večje zdravstvene varnosti oziroma preprečevanja širjenja bolezni – a v to se na tem mestu raje ne bi poglabljala.

Singapur je primer destinacije, ki se je uspešno razvila (tudi) s pomočjo tujcev in je od nekdaj veljala za tujcem prijazno okolje. Vendar se je žal to v zadnjih nekaj letih spremenilo in tudi delovne vize ni več enostavno obnoviti, kaj šele pridobiti. Nekateri politiki odkrito izražajo bojazen, da bi tujci »prevzeli« državo z besedami, kot so: »Ali bomo dopustili, da nam bodo belci odvzeli našo zemljo?«.

In to si lahko kot delavec iz tujine tudi vsakodnevno občutil. Če ne drugega, je na delovnem mestu vsaka najmanjša napaka strogo kaznovana, tako kot tudi odsotnost zaradi bolezni, ki si je praktično ne smeš niti privoščiti. Izkoriščanje, ustrahovanje in šikaniranje na delovnem mestu, so v nekaterih poklicih skoraj na dnevnem redu.

Dogaja se, da ti urejena gospa na vlaku namenoma stopi na nogo. Pa tudi, da potrpežljivo stojiš pred blagajno in ko prideš na vrsto, prodajalka hladno postreže osebo za tabo, kot bi bil sam neviden. Takih prizorov ni malo. Gre za izrazito izražanje nenaklonjenosti (milo rečeno) – v pogledih, telesni drži in tudi govoru, kar sem pogostokrat občutila tudi na svoji koži. Kot sem že omenila, to seveda ne velja v vseh primerih. Če imaš drugačen status in višji položaj ali če opravljaš poklic, ki ga cenijo, lahko doživljaš situacijo precej bolj pozitivno.

Izza izložb razkošnih trgovin

V Singapurju pa tujci niso samo belci; so še Indijci, Filipinci, Indonezijci, Malezijci, pa tudi prebivalci Pakistana in Bangladeša. Indijci delajo skoraj praviloma kot informatiki ali tehniki, Filipinci v gostinstvu in storitvenih dejavnostih. Delavci iz Pakistana in Bangladeša so večinoma na gradbiščih – v povsem nemogočih pogojih, brez čelad in ostale nujne zaščitne opreme. Nekateri spijo na tleh ali so v najboljšem primeru nagneteni na majhni površini v tako imenovanih skupnih dormitorijih. Med Indonezijkami je največ gospodinjskih pomočnic ali varušk. Če pridejo v družino belcev, jim vsaj praviloma ni tako slabo. Kitajski Singapurci pa žal pogosto ravnajo z njimi skrajno nečloveško. Med temi zaposlenimi je tudi veliko samomorov. Indonezijske in filipinske ženske so nadomestne matere, kuharice ter sobarice; skrbijo za otroke in celotno gospodinjstvo. Njihove sobe so tako majhne, da gre vanje kvečjemu otroška postelja. Nimajo nobenih pravic, njihov mesečni prihodek znaša povprečno od 300 do 400 evrov. Ta denar pošiljajo domov svojim družinam, kjer so prenekatere zapustile tudi svoje lastne otroke, včasih komaj rojene. Prijateljica je bila soseda takšne gospodinjske pomočnice in ji je včasih čez balkonsko ograjo podajala hrano, saj so jo njeni delodajalci večkrat stradali. Ni redko, da jih tudi pretepajo in zmerjajo. Zato jih veliko naredi samomor – preprosto skočijo z balkona. Singapur je resnično dežela več plati, in ko govorimo o tujcih, so tukaj tisti, ki dobesedno komaj preživijo in delajo zato, da lahko nekaj težko prigaranega denarja pošljejo domov svojim družinam ter na drugi strani tisti, ki izbirajo med dizajnerskimi urami in nedeljskim poznim zajtrkom s penečim vinom. Prepad v državi, ki je tako majhna kot Singapur, je grozljiv. Svet luksuznih trgovin ima na drugi strani zelo pretresljiv obraz.

Običajno ljudje opazijo v Singapurju le čistočo, mir in razkošje. Vendar lahko že samo pogled »pod fasado« povzroči velik šok. Tudi mene so ta navidezna prijaznost, mir in urejenost očarali, zato sem se tudi odločila, da poiščem službo v Singapurju, vendar je bila moja dveletna izkušnja življenja tam vse prej kot pozitivna. Z redkimi izjemami, seveda. Čeprav so bili domačini tujcem še pred nekaj leti zelo naklonjeni – najbolj zaradi njihovih kvalitet, kot so znanje, sposobnost prilagajanja in sprejemanje hitrih odločitev ter predvsem razmišljanje s svojo glavo – so zdaj povsem spremenili »načrt«. Mladino šolajo v tujini ali pa k njim prihajajo učitelji uglednih univerz iz tujine. Pehanje za uspeh, status in ugled ustvarja velik pritisk v že tako tekmovalni družbi. Veliko mladih tega ne zmore in naredi samomor. Predvsem to velja za mladostnike, ki ne uspejo dosegati visokih šolskih rezultatov in pričakovanj okolice, večinoma svoje družine. Že od tretjega leta dalje se otroci učijo dva jezika, včasih tudi več. Preprosto nimajo pravega otroštva, saj je to v veliki večini primerov razpeto med preživljanjem časa s svojimi vzgojiteljicami in prekomernim kupovanjem v nakupovalnih središčih. Neredek je prizor otroka, ki hrepeneče vleče za rokav svojo mamo, ki nikakor ne more odvrniti svoje pozornosti od svojega mobilnega telefona, otroku pa zavoljo miru v naročje potisne računalniško tablico …

Vietnam, dežela presenečenj

Vietnamu daje drugačen pečat že večinsko budistično prebivalstvo. Presunljivo in včasih kar težko verjetno je dejstvo, da so Američanom za vse grozote iz vietnamske vojne in nehumane zločine nad prebivalstvom dejansko oprostili, morda prav zaradi svoje vere. V budistični filozofiji namreč odpuščanje razumejo kot način, kako končati trpljenje in pripeljati v svoje življenje dostojanstvo in harmonijo.

V Vietnamu so posledice vojne še vedno vidne. Število ljudi, ki je zaradi strupa »agent orange« utrpelo hude posledice, ocenjujejo na 3 milijone in kar milijon od teh je fizično ali psihično težje onesposobljenih. Ustanove za ljudi s posebnimi potrebami so v zelo slabem stanju – nekje med sirotišnico in hiralnico, nekateri pa živijo na ulicah in so prepuščeni sami sebi in svoji iznajdljivosti. Ti ljudje so izobčeni iz družbe – za razliko od npr. Kambodže, ki je malo bolj vključujoča za ljudi s posebnimi potrebami. Nekateri ameriški veterani se pogosto vračajo v Vietnam, na »mesto zločina«, kjer poskušajo ozdraviti svoje travme in včasih med njimi in domačini zrastejo tudi neke vrste miroljubne vezi. Vietnamci so neverjetno prijateljske narave in pripravljeni odpuščanja. Vprašanje, koliko je to konstruktivno. Je pa res, da je, tudi zaradi njihove odprtosti do tujcev in drugih kultur, vietnamski turizem zadnja leta v velikem porastu, tudi do 25 odstotkov letno.

V Vietnamu je podkupljivost del družbe in opazna vsakemu malo bolj izostrenemu očesu. Zaradi dolgoletnega življenja v pomanjkanju in revščini, so še toliko bolj navdušeni nad veliko potrošnjo vedno večjega števila turistov, saj to pomeni več prihodka in posledično več možnosti pridobivanja materialnih dobrin za prebivalce. Nimajo pa nikakršnega odnosa do narave – v smislu ekologije in trajnostnega razvoja. Vojska ima še vedno veliko moč. Statistično je to še vedno druga najmočnejša vojaška država v Jugovzhodni Aziji, takoj za Indonezijo. Tudi vadba joge, kot obvezni del telesne vzgoje že na začetku osnovne šole, deluje bolj vojaška vaja, kot pa joga v smislu izvajanja različnih položajev, tehnik dihanja in meditacije. Posebnost Vietnama je tudi vloga žensk; družba ima namreč nekakšno obliko matriarhata. Moški, četudi direktor ali lastnik uspešnega podjetja, izroči ves zaslužek svoji ženi, ki z njim tudi razpolaga in ga z možem deli po njeni presoji. Vietnamske ženske imajo zelo močno vlogo v družini, so zelo delovne in ambiciozne – tako doma, kot v poslu. Na zunaj sicer delujejo podredljivo in uslužno, zato je to še prav poseben kontrast. Lahko rečem, da je vietnamska kultura zelo barvita. Njihovi verski obredi so fascinantni predvsem zaradi predanosti in doživetosti, različni rituali so sestavni del njihovega življenja. To lahko občutiš in občuduješ na vsakem koraku. Po drugi strani v Vietnamu obožujejo tudi vse, kar je ameriškega – še en paradoks. Vendar pa bo šel bogat bančnik prej na kosilo v preprosto »gostišče«, nekaj nizkih stolov in provizorična kuhinja, na pločnik ob cesti, kot v razkošno restavracijo, čeprav nima težav z denarjem. Pri vsakodnevnih običajih in navadah so kljub vsemu še vedno zvesti tradiciji. Hkrati pa v Vietnamu na veliko postavljajo gigantske hotelske komplekse znanih ameriških in drugih tujih verig. Pri teh gradnjah se ne razmišlja o posegu v okolje in ekoloških posledicah, saj tudi nimajo neke strategije ali smernic, razen seveda številk, ki naj bi jih ob vedno večji popularnosti destinacije prinašal dobiček od turizma. Je pa treba povedati, da so zaposleni v storitvenih dejavnostih že pregovorno izjemno vljudni in ustrežljivi, po mojih izkušnjah pa tudi izredno vedoželjni, učljivi in predvsem neverjetno praktični in iznajdljivi ljudje. Imajo močno željo po tem, da bi se lahko nekoč dvignili iz revščine in pri tem pomagali tudi svojim osnovnim družinam.

Pretresljiva Malezija

Malezija je islamska država, kjer devet sultanov vsakih pet let izvoli svojega kralja. Indijci (manj kot 10% prebivalstva) in Kitajci (približno četrtina prebivalstva) so v manjšini, čeprav so nekateri izmed slednjih uvrščeni tudi na seznam najbolj premožnih prebivalcev v državi. Načeloma pa ta status pripada nepredstavljivo bogatim sultanom. Njihove družine so zelo številčne in živijo v izobilju. Sultane podpira policija, kjer vlada velika korupcija. Malezija je po statistiki na drugem mestu držav z najvišjo stopnjo kriminala v Aziji. Ropi in posilstva se dnevno dogajajo tudi na najbolj obljudenih delih glavnega mesta Kuala Lumpur.
Malezija je ena redkih držav, ki leta 1951 ni podpisala Ženevske konvencije o beguncih. Prav tako nima azilnega sistema, ki bi urejal status in pravice beguncev. V Maleziji je trenutno 175.000 beguncev, več kot 150.000 beguncev iz Mjanmara. Ker pa Malezija ni podpisala mednarodnega sporazuma Združenih narodov o beguncih, ti nimajo nobenega uradnega statusa ali državne pomoči. Po zakonu jim tudi ni dovoljeno obiskovati javnih šol in so tako prepuščeni na milost in nemilost naključni dobroti bogatih posameznikov in nekaterim nevladnim organizacijam.

Prav tako v Maleziji ne obstajajo uradni centri za begunce; ti so razdrobljeni v različnih urbanih centrih. V skritem »zatočišču« v strogem centru Kuala Lumpurja sem spoznala skupino begunskih otrok iz Mjanmara. V zelo slabih razmerah je tam bivalo in obiskovalo šolanje okrog 250 otrok. Njihovo prehrano je sponzorirala bogata poslovna ženska, ki je aktivno delovala v krščanski skupnosti in zato so od otrok tudi pričakovali versko »prilagoditev«. Prehrana je bila zelo skromna, zato je bilo veliko otrok bolehnih ali celo podhranjenih. Nemalo jih je imelo tudi tuberkulozo. Občasno (enkrat mesečno) so nekatere hotelske verige prispevale bolj pester obrok (riž in piščančje bedro), ki so ga skupaj s sadjem (eno jabolko in ena banana na otroka) na skrivaj dostavljali v »center«. Organizacija in šolanje je potekala pod vodstvom mjanmarskega duhovnika, samo poučevanje (osnove angleškega jezika in matematike) pa smo izvajali prostovoljci. Ta izkušnja je bila zame zares pretresljiva. Nekateri otroci od prestanih travm sploh niso več govorili. Še bolj kot znanje matematike so potrebovali vero v ljudi in upanje, da je življenje lahko drugačno. Presenetilo me je, da so kljub tragičnim zgodbam iz državljanske vojne večinoma želeli postati vojaki ali piloti. Vojak se jim je zdel imeniten poklic, čeprav so zaradi vojne izgubili družino in domovino.

Poleg tega imaš v Burmi občutek, da večina otrok nima druge izbire, kot postati ali vojak ali menih … Med begunskimi otroci sem naletela na deklico Rosie – prelepo in radovedno punčko, staro 10 let. Ves čas me je prosila, naj jo odpeljem domov. Edina izmed deklic je bila postrižena »na fantka«. Pozneje sem izvedela, da se je nad njo spolno izživljal njen stric, ona pa sploh ni vedela, da je s tem kaj narobe. Stric je bil namreč njen edini sorodnik, s katerim sta skupaj pobegnila iz domovine. Peljali smo jo na zdravniški pregled, ki je ugotovil, da ima poleg tuberkuloze tudi HIV. Zaradi tega so jo izobčili še vrstniki. Zelo smo se trudili, da bi Rosie pomagali in da ne bi izgubila stikov s svojo kulturo, s svojimi ljudmi. Francoska direktorica kadrovskega oddelka v znanem hotelu, ki jo je želela posvojiti, je nemudoma dobila grožnje malezijskih oblasti, da jo lahko celo deportirajo. Rosie je tako pristala v neke vrste bordelu, kjer otroke »uporabljajo« za pridobivanje sredstev za plačevanje osnovnih stroškov za njihovo preživetje. Kljub temu, da so ti otroci okuženi s HIV.

Vzporedno so se dogajale racije policije, ki je ob petkih vlamljala v barake, begunske otroke sredi noči dobesedno vrgla iz postelj in ker (jasno) niso imeli pri sebi svojih izkaznic Združenih narodov, odpeljala na policijsko postajo. Tam so se izživljali nad njimi na vse mogoče krute načine, od pretepanja do spolnega nasilja. In ker so dobro vedeli, da pisarne ZN ne delujejo med vikendom, so s tem početjem nadaljevali do ponedeljka ali torka, ko je na pobudo nekaterih učiteljev predstavnik ZN končno reagiral in omogočil, da so jih izpustili. Ko je učiteljica iz Češke prinesla na postajo zdravila za deklico, ki je imela astmo, so aretirali tudi njo, saj beguncem načeloma ni dovoljeno pomagati …

Zaradi vseh teh primerov sem kontaktirala predstavnika Združenih narodov, ki je bil zadolžen za Malezijo in z njim tudi osebno govorila, ta pa mi je odgovarjal, da sem naivna in da je stanje pač takšno in da tukaj žal ne morejo nič. Da lahko sicer vsake toliko posredujejo in poizkušajo omiliti situacijo, načeloma pa ne morejo prav veliko spremeniti. Policija v Maleziji je arogantna, podkupljiva in agresivna. Edina možnost za te sirote iz Malezije je, da zapustijo državo. In če imajo srečo, jim uspe selitev v ZDA, katero organizira krščanska skupnost. Vloga Združenih narodov v tej državi mi še do danes ni povsem jasna, saj razen občasnih dostav učbenikov in šolskih potrebščin ter neke vrste evidentiranja, za izboljšanje stanja naredijo bore malo.

Kam plove ta globalna ladja?

Težko je ugibati ali karkoli napovedovati. Iskreno povedano, mislim, da se premalo zavedamo moči Kitajske. Ne toliko zaradi njihove številčnosti – predstavlja skoraj petino svetovnega prebivalstva, temveč zaradi narave, mentalitete njenih državljanov. Sem sodijo poleg njihove pregovorne delavnosti, ubogljivosti in brezpogojne predanosti ter izpolnjevanja ukazov brez pomislekov predvsem njihova enotnost, patriotizem ter podredljivost in sledenje odločitvam oblasti. Prav tako je med Kitajci zelo prisoten duh kolektivizma, kar jim daje tudi posebno moč. Kitajska rapidno napreduje na več področjih in je v zadnjih letih gospodarsko najhitreje rastoča država na svetu, s ključno vlogo v globalni ekonomiji. Pripisujejo ji celo status »super power« države, ki lahko v bližnji prihodnosti nadvlada tudi Združene države Amerike. Kitajska bo najverjetneje zelo kmalu postala najbogatejša in najmočnejša država na svetu. Njena moč v smislu gospodarske in vojaške velesile je nesporna. Zelo kmalu utegne prevzeti krmilo sveta. A to je že druga zgodba …

Foto: Yahoo

Skincare Zero Image

Obrazi Azije: od blišča do trpljenjaIvana Galeta ne damo!

Preberite izvorno novico na Obrazi Azije: od blišča do trpljenjaIvana Galeta ne damo! >

Interdiskont.si | Ponudbe meseca

Jezički: